»S pripovedmi malih ljudi postane slika dogajanja bolj človeška«

Za Vilija Prinčiča je značilno vztrajno grebenje po naši polpretekli zgodovini in odkrivanje spominov predvsem na dogodke iz prve svetovne vojne in tedanjega begunstva. Ima pa tudi posebno občutljivost, da se zna približati ljudem, saj so mu odprli srce mnogi tedanji pričevalci, ki so se kot mladi fantje udeležili usodnih spopadov.

Začel bom s tvojo zadnjo knjigo, ki opisuje spomine na mitraljezca v prvi svetovni vojni z naslovom Ivan Kovačič in njegova Schwarzlose. Ta knjiga je le zadnja izmed publikacij, ki si jih objavil o prvi svetovni vojni in ki zajemajo trilogijo Pregnani, V Brücku taborišču in Sternthal - zadnja postaja.

S prvo svetovno vojno sem se srečal že kot deček. Doma sem namreč iz Pevme, vasi ki se je znašla na sami frontni liniji. Kot otroci smo se radi podajali na grič Šanca nad vasjo, kjer so še danes vidni ostanki vojne: strelski jarki, kaverne in tudi betonski bunkerji. Tam smo se fantje radi igrali in uprizarjali prave vojne spopade. Otroški razposajenosti so sledili šola, vojaščina in delo, zanimanje za dogodke iz 1. in tudi 2. svetovne vojne pa se je iz otroških iger spremenilo v bolj »učene« oblike.

Pred kakimi tridesetimi leti sem opazil, da se niti šolani zgodovinarji niso kdove kaj posvetili usodi civilnega prebivalstva, ki so ga vojni spopadi pregnali z domov. Tako se je porodila ideja za zbiranje zgodb naših beguncev, v glavnem mater s kopico otrok, ki jih je izbruh 1. svetovne vojne pregnal v oddaljene dežele Avstro-Ogrske, pa tudi Italije.

Kdaj in zakaj si se odločil, da boš, skoraj kot poslanstvo, opisoval predvsem dramo vojnih dogodkov?

Vojni dogodki so bili vedno prisotni v pogovorih moje družine. Kot večina dečkov sem rad prisluhnil pripovedim starejših sosedov, ki so kot avstro-ogrski vojaki doživeli fronto v Galiciji, v Srbiji in ob Soči. Rad sem tudi poslušal zgodbe očeta in strica, ki sta doživela 2. svetovno vojno in vstop v partizanske vrste. Kot otrok to poslušaš kot nekako pravljico, z leti pa se otroško dojemanje spremeni v bolj kritične poglede na tragedije, ki so se dogajale na Goriškem in drugod.

Začel sem brskati po starih časopisih, koledarjih in zbornikih, ki so obravnavali vojne dogodke. Obiskoval sem tudi muzeje in arhive ter si nabiral znanje, ki mi je potem služilo pri poglobljenih raziskavah in zapisih tragedij, ki so se tukaj dogajale. Veliko pozornost sem posvečal pripovedim preprostih ljudi, ki so vse to doživljali, a njihove zgodbe bolj poredkoma zaidejo v zgodovinske knjige in druge medije. In prav z njihovimi pripovedmi postane slika dogajanja bolj jasna, predvsem pa bolj človeška.

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku