Roški fantje: »Ko so nas enkrat slišali, so se vračali«

V času, ko še ni bilo interneta, je bila glasba nekaj, kar si doživljal v živo. Takrat so bili kočevski večeri polni veselih ljudi v bleščečih čevljih, z urejenimi pričeskami in v plesnih oblekah. Pred navdušeno množico zabave željnih so nastopali Roški fantje. Spomine sta z nami obujala Peter Frangež in Tone Obranovič.

Ime, ki se je skozi desetletja zapisalo v zgodovino kočevske glasbene scene, izvira iz pogorja Rog – skupino je poimenovala prvotna zasedba.

Krog glasbenikov

»Roški fantje obstajajo že od nekje leta 1954 ali 1955,« pravita sogovornika, člana kasnejše zasedbe, ki sta s svojimi instrumenti zajela skoraj vse obdobje zlate dobe zabavne glasbe na Kočevskem.

»To so bili časi, ko se je igralo na suho, brez ozvočenja,« povesta z nostalgijo in opišeta sobotne večere v kavarni Zvezda in hotelu.

Tam so Roški fantje igrali vsako soboto – od septembra do pomladi, redno, neutrudno, pred množico, ki je napolnila prostor do zadnjega kotička.

»Okoli dvesto ljudi, vsakič. Sčasoma smo začeli vabiti tudi znane pevce iz Ljubljane. Z nami so peli Majda Sepe, Lado Leskovar, Marjana Deržaj, Irena Kohont, Ditka Haberl, Janko Ropret, Nino Robič, celo Pero Dimitrijevič. Pošiljali so nam note, mi pa smo jih naštudirali in jih spremljali,« pripovedujeta z iskrico v očeh. Vse naštete zvezde ohranjata v lepem spominu – bili so profesionalni in človeški hkrati.

Mojstri improvizacije

Čeprav večina članov ni imela formalne glasbene izobrazbe, so igrali kot profesionalci.

Frangeževa mama je lepo pela, stric Toneta Obranoviča je odlično igral harmoniko, a nečaka je očarala kitara. Glasba sogovornikoma torej ni bila tuja.

»Aranžmaje sem pisal sam. Peš sem hodil na Trato k učitelju glasbe, da mi je razložil, kako se to napiše. Hodil sem dobesedno zvezek za zvezkom, da sem znal vse popisati,« pove Peter Frangež. In res – v tistih časih ni bilo YouTuba ali PDF-not. Snemali so z radia, prepisovali, vadili doma, razdeljevali note bobnarju, klarinetistu, trobentaču. In potem v živo – brez popravkov.

Pozneje so si z lastnimi sredstvi kupili ozvočenje. »Najprej 2×60 vatov – to je bilo takrat veliko. To nam je omogočilo, da smo lahko tudi peli. Do takrat smo igrali ‘na suho’,« se spominjata sogovornika in dodata, da jim je sprva pomagal doma narejen ojačevalnik.

»Mikrofone smo si izdelali sami. Ko ni bilo denarja in aparatur, smo šli pa v Italijo. Tam so že imeli klaviature, ritem aparature – kasneje smo tudi to pripeljali.«

In čeprav je danes digitalno marsikaj lažje, sta Obranovič in Frangež jasna: »To ni isto. Glasba v živo ima dušo. In mi smo igrali z dušo.«

Skozi leta so se med Roškimi fanti zvrstili: Mišel Radosavljevič – Pičo, Lado Komac, Alojz Kužnik, Frenk Benčina, Janez Hočevar, Furlič, Obranovič in Frangež.

Ko je Kočevje postalo središče estrade

Roški fantje so v času svoje aktivne dobe igrali skoraj povsod – v hotelih, na veselicah, v tovarnah, v Ljubljani.

»Na terasi Name smo igrali tri poletja zapored. To je bila scena. Ljudje so se ustavljali, posedli, poslušali. Imeli smo občutek, da je Kočevje postalo kulturno središče.«

Imeli so tudi uniforme – modre obleke, brezrokavnike, urejene frizure. Vedno urejeni, s spoštovanjem do odra in občinstva.

Tudi mediji so jih podpirali. »Enkrat je fotograf iz Ribnice posnel Janka Ropreta, Majdo Sepe in nas skupaj – kot promocijo dogodka. To so bili drugi časi. Televizija je bila redkost, koncert pa dogodek meseca.«

Sodelovanje s Slovenija koncerti, povezave s pevci iz RTV Ljubljana – vse to so si Roški fantje priborili z znanjem, trudom in zanesljivostjo. »Ko so nas enkrat slišali, so se vračali.«

Vse ima svoj konec – ali pa nov začetek

Okrog leta 1995 je bila uradna pot zasedbe pri kraju. Nekateri člani so odšli po svoje, nekateri v druge skupine, Peter Frangež je začel igrati sam. Spomini pa so ostali.

»To ni kar izginilo. To imaš enkrat v krvi in ostane za vedno. Če si enkrat zagrabil za harmoniko in te je publika pogledala z iskro v očeh, potem tega ne pozabiš,« pove Frangež, ki je še leta 2003 ob 40-letnici delovanja organiziral slavnostni dogodek.

Danes, v dobi telefonov in ekranov, takšne zabave skorajda ne obstajajo več. Ljudje si glasbo izberejo sami, jo poslušajo v slušalkah, delijo po družbenih omrežjih. A takrat – takrat si glasbo slišal in videl. Dihal si z njo. In Roški fantje so temu dihu dajali ritem.

Spomini, ki ne zbledijo

Poleg melodij sogovornikoma v spominu ostajajo tudi dogodki, ki še vedno izzovejo smeh. Hudomušno prigodo deli Tone Obranovič: »Spomnim se, ko smo nastopali na veselici v Dolenji vasi. Iz Kočevja smo z vso opremo prišli z vlakom do postaje in nato peš do Dolenje vasi. Iz veselice so nas na postajo morali peljati na vozu – ne zato, ker bi bili v rožicah, ampak ker smo bili že zvezde,« se nasmehne.

Peter Frangež in Tone Obranovič.

Rada se spomnita tudi prigode, ko so iz Italije švercali klaviature. Če ne bi bilo carinika, ki je bil očitno naklonjen glasbi, bi jih obrali do kosti. Tako pa je carinik sam preusmeril pozornost na druge voznike in klaviature so srečno prispele v Kočevje.

Danes od zasedbe iz zlatih časov živijo le še Frangež, Obranovič in Frenk Benčina. A spomini so živi, zgodbe ohranjene, slike obujene. In nekje v arhivu spomina se še vedno prebujajo občutki polnih kavarn, živahnih sobotnih večerov in Kočevja, ki je takrat resnično živelo za glasbo.