Recenzija: Shooting Snow White

V torek se je v Kopru zaključila FUGA – mednarodni festival umetnosti, gledališča in akademij, v sklopu katerega so se na odru Gledališča Koper predstavili študenti dramske igre z različnih evropskih akademij. Zaključno točko festivala je zaznamovala izjemno energična in nepopustljivo iskrena magistrska predstava Shooting Snow White avtorice in izvajalke Anne Lise Grebe iz Akademije fizičnega gledališča Dimitri iz Švice.

Grebe v samostojni gibalni predstavi dekonstrukcije klasike ne jemlje z levo roko, z močnim fizičnim izrazom, absurdom, grotesko in klovnovskimi vložki raztrga in znova sestavi pravljico o Sneguljčici. Z eno samo igralko, ki odigra vse arhetipske vloge – od princeske in čarovnice do princa in zrcala predstava postane pravo gledališče identitet, telesa in pomenov. Pravljica tako ni več nedolžna zgodba o dobrem in zlem, ampak kričeča metafora osvobajanja iz okvirov sodobne družbe.

Arhetipska princesa se prebudi na odru, sprva kot nepremično speče telo pod lučjo, z obrazom, ki nosi groteskno masko in čaka na svojega princa. Z intenzivnim prehajanjem med liki in telesnimi transformacijami Grebe razkriva nesmisle in nevarnosti patriarhalnih stereotipov, ki se v pravljicah prenašajo iz roda v rod. Govori o ženski – utišani, reducirani na vlogo, idealizirani ali demonizirani. Vprašanja telesa, identitete, sramu in spolnih vlog razpira na robu groteske in ranljivosti, pogosto dobesedno, saj del predstave odigra »zgoraj brez«, s čimer odpira refleksijo o družbenem nelagodju ob neposrednem, neolepšanem ženskem telesu. Minimalistična scenografija (na odru so le klavir, majhna lesena kocka in lestev z visečim blagom) dopušča telesu, da je glavni nosilec pomena.

Predstava je izjemno vizualna in polna domiselnih gledaliških rešitev. Iz lastne zadnjice je ustvarila lik (tako je, njeni ritnici sta predstavljali obraz, ob čemer so se nekateri v publiki smejali, nekateri pa kar malce otrpnili), jabolka, ki simbolizirajo oči, prsti pa so pri tem trepalnice. Dodala je tudi plesne in akrobatske sekvence, pri čemer sta dim in barvna svetloba služila za razpoloženjska indikatorja, s čimer je ustvarila živ in večplasten oder.

Kljub mnoštvu različnih prijemov pripovedovanja zgodbe, ta nikoli ne zapade v monotonijo, da bi gledalec lahko izgubil pozornost. V predstavi namreč pokaže tudi svoje znanje (opernega) petja, igranje klavirja, plesa in akrobatike, vmes na odru z zaleta naredi celo premet. Na trenutke tehnične sposobnosti zato nekoliko preglasijo vsebino.

Največ smeha pa je med občinstvom požel njen moški lik princa, ki je že absurdno stereotipen, mačističen, infantilen in sluzast. Na tej točki so se v dvorani prižgale luči in igralka je podrla četrto steno do občinstva ter s pocukranimi stavki za osvajanje nagovorila publiko s prodornim pogledom, ki je nekatere spravil v nelagoden položaj, tako prepričljiva je bila v oddajanju (pretirane) energije zapeljevanja.

Z nastopom pa ni prepričala le obiskovalcev, ki so njeno predstavo izglasovali za najboljšo predstavo festivala, ampak tudi strokovno žirijo, ki ji je prav tako prisodila nagrado za najboljšo predstavo v celoti.

Ana Zupan