Pred vrati je referendum o uzakonitvi pomoči pri samomoru

Negativni izid refenduma o prostovoljnem končanju življenja, kar bi pomenilo uzakonitev pomoči pri samomoru, na prvi pogled ne bi bistveno vplival na naše življenje. Množica ne razmišlja ne daljnosežno ne poglobljeno in zato je rezultat referenduma vprašljiv. In vendar gre za spopad za civilizacijske osnove, kar pa je nekaj, o čemer množice ne razmišljajo. Da trpeči lahko odloči o svoji usodi, se zdi na prvi pogled sprejemljivo. Ta navidezna humanost pa je samo prevara, s katero uvajamo novo nehumanost, je še en korak v barbarstvo.

Ideološko delovanja leve politične strani je praviloma uničevanje civilizacije. Nekaj primerov. Slika Brezjanske Marije s podgano v naročju. S tem “kulturnim” performansom niso napadli samo bistva krščanstva, ampak so tudi smešili materinstvo. Enako umazano vlogo je igral tudi drug “umetniški dogodek” − dojenje psa.  Še en skrajni absurd: ob dejstvu, da slovenski in drugi evropski narodi izumirajo, se Nika Kovač, ta ikona levičarstva, bori za splav.

Ni treba posebej opozarjati na skrajno uničevalnost takih “umetniških” in aktivističnih prizadevanj.

Vsaka civilizacija sloni na temeljih, ki morajo biti trdni in nespremenljivi. V naši sodobni civilizaciji je to tudi zaupanje v različne družbene sisteme, brez katerih ne bi bilo sodobnega življenja. Zaupamo, da nas bo naša vojska branila, policija delala red, da so sodniki zapisani zakonu in resnici. Sem sodi tudi zaupanje v zdravnika v ves zdravstveni sistem. Biti mora biti absolutno. Táko pa je lahko le v primerih, ko v tem sistemu vladajo neomajna − absolutna pravila. To je vedel že Hipokrat, ki je v svoji prisegi zapisal, da nikoli ne bo dal bolniku sredstva, s katerim bi ga umoril. Tudi če bi ga bolnik prosil za to (značilen proticivilizacijski ukrep je bila odprava slovesne Hipokratove prisege v komunističnih časih).

V temeljnih civilizacijskih postulatih ne sme biti izjem. Nobene relativizacije osnovnih pravil. Ko postanejo pravila relativna, postanejo odvisna od naše osebne presoje. Če so vrednote, merila in standardi relativni, se o njih lahko pogajamo, lahko so celo naprodaj. To pa omogoča napake, zdrse, izkoriščanje.

Civilizacijo bi lahko poenostavljeno primerjali z vožnjo po avtocesti. Ta zahteva stroga, absolutna pravila. Nihče ne sme voziti v napačno smer, ustaviti sredi voznega pasu, prečkati vozišča peš, voziti prehitro ali prepočasi. Nihče osnovnih pravil vožnje ne more in ne sme relativizirati. Tako tudi zdravnik ne bi smel niti pomisliti na to, da bi si olajšal delo in bolniku pomagal na oni svet. Le njegova absolutna drža bo imela za posledico absolutno zaupanje. Zaupanje pa gotovo blagodejno deluje na proces zdravljenja. Le tako lahko zdravstveni sistem deluje.

Slovenci na primer sedaj ne zaupamo povsem sodnemu sistemu, kar je posledica dejstva, da je v komunizmu sodnik  moral služiti  režimu in ne resnici in zakonu, kar je seveda bilo prav tako rušenje civilizacijskih norm. Posledice čutimo še sedaj in jih bomo čutili še nekaj časa.

Tako pa bo tudi, če bo izglasovana možnost pomoči pri samomoru. V trenutkih, ko bomo v največji stiski, ko bomo najbolj potrebni pomoči, nas bo glodal dvom. In nas pomagal uničevati.

Zdravstveni sistem, posebno zdravnik posameznik ne more biti v službi dveh povsem nasprotujočih si moral: ene, ki brezpogojno služi življenju, in druge, ki ga lahko odvzame.  Dve temeljni in nasprotujoči si načeli se bosta uničevali in izvotlili zdravniško poslanstvo.

In ker je vse na tem svetu lahko tudi predmet izkrivljanja, se bo tudi med ljudmi začel širiti slab sloves, ki ne bo upravičen, »da te, če si hudo bolan, v bolnišnici kar pustijo umreti«, in podobno.

Kdo od nas bo, ko bomo potrebovali pomoč,  to sprejemal mirno in vdano, kdo ne bo strahoma pričakoval, kdaj mu bodo prišepnili, da se da čakanje na smrt tudi skrajšati …

Ko družbeni sistemi ne delujejo več, nastopijo kaos, samovolja in pravica močnejšega. Barbarizem in brezup. Si to želimo?

Borut Korun