Povezovanje dedek-vnuk ali tri dni skupaj na poti (FOTO)

Sem mislil, da bi šli s tremi vnuki po Camino di Assisi za kakih sedem dni, pa je padlo v vodo. Sva pa zato s starejšim vnukom opravila pot od Bohinjske Bistrice do Ljubljane. Neprecenljivo tridnevno druženje z mladeničem starim skoraj 15 let. Blagoslovljeno!

Pomembno se mi zdi, da sem ‘dedek z namenom’. Da namenoma omogočim način, da se z vnuki lahko povežem, da zgradim odnos. Kar ima lahko dolgoročne posledice – upam dobre.

Pot

Na kratko: Bohinjska Bistrica – Vrh Bače – Petrovo Brdo – smučišče Črni vrh – Blegoš – Poljane – Tošč – Sveta Katarina – Ljubljana Podutik (72 km/3070 m vzpona/2,5 dneva)

Hodila sva v najbolj vročih dneh tega leta, tako, da je bila pot tudi zaradi tega zelo naporna. A tudi ta izkušnja naju je povezalo. Se mi zdi pomembno, da je pot dolga vsaj tri dni, da se vsaj dvakrat prespi. Če se da, zunaj.

Mladi mož je hodil odlično. Že prvi dan sva prehodila 31 km in 1900 m vzpona. Starši prav lepo skrbijo, da mladenič (in njegovi bratje) imajo fizično kondicijo. In to je za fante zelo pomembno – da na lastni koži, z izkušnjo občutijo, da zmorejo.

Še več: Mladeniču sem zadnji dan predal vodenje. Ko sva pod hribom Pasja ravan (1020 m) “prišla na zemljevid”, je prevzel vodenje pohoda in me varno in brez izgubljanja pripeljal do konca. Tudi sicer sem se mu podredil, če mi je kaj naročil. Pomembno je, da mladi možje začnejo voditi, da se privadijo vodenja – mož je namreč voditelj družine. Vid je to opravil odlično.

Kje je duša tvojega vnuka?

Nekoč me je pretreslo vprašanje: “Ali veš kje je duša tvoje žene?”. Kje so njene misli, njene sanje, njeni strahovi, njena čustva, njena hrepenenja, … Včasih živiš z eno osebo celo življenje, pa ne veš. Ker se o tem ne pogovarjaš. Tudi midva se nisva veliko. Bolj logistika. Z ženo imava kakšno leto vsak teden 90 minutni sestanek zakoncev in vedno bolj lahko vstopava v notranji svet drug drugega. Kar naju dobro povezuje. O tem govoriva na seminarju ‘Najin zakon v zrelih letih’.

Prav to isto sem se vprašal glede mojih sedmih vnukov*. S štirimi živim pod isto streho, trije so malo stran. Začel sem s starejšim, nadaljeval bom z mlajšimi. Z vsemi bom šel za tri dni na pot. Z vsakim posebej. Ena na ena. Tako je dinamika čisto drugačna.

Naj pa povem, da vnukom posvetim en dan, ko jih peljem z vlakom na Bled. Štirje so že šli, en bo šel letos, druga dva čez dve leti.

S starejšim vnukom sva se torej z vlakom odpeljala do Bohinjske Bistrice in se odpravila proti Ljubljani. S spalno vrečo in podlogo, da bova lahko spala zunaj, pod milim nebom. In tudi sva – na vrhu Blegoša in pri cerkvi Svete Jedert prod Toščem. Gledala nočno zvezdno nebo, in z vrha Blegoša čudovit sončni vzhod.

Prav pretreslo me je, ko sem računal, da če vsakega od teh mladeničev peljem – ko bodo stari 15 let – za tri dni na pot, bom pri ta malih dveh star 76 let. Glede na to, kako sem se pobiral iz spalne vreče, si ne morem predstavljati kako se bom pri 76-ih. Morda se sploh ne bom več pobral, ko se bom enkrat ulegel