Potovati s knjigami

Na slovesnosti ob zagorskem občinskem prazniku je zbranim spregovoril po podelitvi občinskih priznanj častni občan občine Zagorje ob Savi Roman Rozina. Kot se za pisatelja in publicista spodobi, je prebral nekaj odstavkov svojega besedila o veličini knjig, ki ga je objavila v svojem časopisu založba Modrijan leta 2011.

Ker je branje njegovega razmišljanja več kot zanimivo in je na prireditvi predstavil le del razmišljanja o knjigah, so ga nekateri udeleženci prireditve poprosili za celoten tekst. Objavljamo ga v celoti, takšnega, kot so ga objavili v založbi Modrijan.

Roman Rozina

Potovati s knjigami

Brez knjig bi bil svet ploščat, raven, s precej manj barv in razsežnosti.

O Marquezovem Macondu si lahko mislimo, da je smešen, tragičen, bleščeč, čudaški, veličasten, absurden, a brez njega bi bili revnejši za doživetje, ki ga ni moč izkusiti drugje, kot pri druženju s knjigami. Njegova pravljičnost je preverjeno neulovljiva: na referendumu v Marquezovi rojstni Aracataci pred petimi leti je večina volilcev bila za preimenovanje mesta v Aracataco Macondo, a je bila udeležba prenizka, da bi njihova odločitev zares obveljala.

Brez Calvinovega barona bi verjeli, da lahko živimo le na Zemlji, da so nam višave nedostopne in so prihranjene le za vrhove dreves in ptice. Brez Kosmačevega Tantadruja bi bila norost vedno žalostna, nikoli pospremljena s pesmijo cinglajočih zvoncev. Saramagova apokaliptična epidemija slepote, ki udari po vsakomur, bi bila resnična, če bi ne imeli belih palic literature, s katerimi lahko iščemo poti iz današnje zmede.

O vsaki knjigi, ki je nismo odložili sredi branja, ki je nismo pozabili skupaj z gibom, ko platnici spet objameta snop potiskanih listov, bi lahko zapisali prijazno misel. Kajti knjige lahko pretresejo, očarajo, vznemirijo, razmaknejo zavese védenja in razmišljanju odprejo poti iz sveta ustaljenih predstav.

Zgodovina človeštva je zgodovina velikih iznajdb, kot so prižiganje ognja, kolo, plug, gradnja mostov, parni stroj, računalnik. Prav tako je tudi zgodovina velikih spoznanj: Darwinove evolucije, ki nam je dala nepregledno vrsto sorodnikov, Freudovega spoznanja o potopljeni zavesti, Marxovega o ustroju kapitalistične družbe. Sem brez dvoma sodita tudi Kopernikova selitev Zemlje iz središča vesolja na njegovo obrobje in malokomu razumljiva Einsteinova relativnostna teorija, utemeljena na dognanju, da nič materialnega ne more potovati hitreje od svetlobe.

V povezavi s slednjo so iz Cerna sicer pred kratkim sporočili, da so nevtrinom namerili hitrost, ki prekaša svetlobno, s čimer naj bi se zamajali temelji Einsteinove teorije. Četudi bi se preračunavanja in nova merjenja nepredstavljivo majhnih in prav tako lahkih delcev razpletla tako, da znanstveni svet ne bo več verjel vsem fizikalnim spoznanjem skuštranega genija, pa bo še vedno moč kimati njegovi misli, da je domišljija pomembnejša od znanja.

In domišljija je središče literarnih, bralnih laboratorijev. V njih niso potrebni zapletene aparature in postopki, ni obrazcev in enačb. A je vseeno vsaka knjiga iznajdba; nekatere celo tako pomembne, da bi lahko spremenile svet, zagotovo pa spreminjajo vsaj naše majhne svetove.

Knjige so unikatne. Takšne so, ker jih beremo in doživljamo iz sebe, iz svojih znanj, razumevanja, iz svojega vrednostnega in estetskega stojišča. Zato lahko celo ista knjiga pri istem bralcu drugič zadiši drugače, sproži drugačna razmišljanja, zapelje na nove poti. Knjige so namreč tudi potovanje, tako kot so lahko tolažba, zdravilo ali nasvet.

Antonio Jose Bolivar Proano iz amazonskega pragozda, ki ni znal pisati, bral pa je počasi, zlogoma, s povečevalnim steklom, ni nikdar jokal zaradi bolečin ali strahu, vedno pa ob ljubezenskih romanih s srečnim koncem.

Branje je kukanje skozi ozko režo ogrinjal bralčevega vesolja, opazovanje sveta onkraj. Rushdijev zdravnik Adam je skozi luknjo v rjuhi leta opazoval vedno nova bolezenska mesta na telesu mlade Nasime. Tako kot se je njemu prikazovalo veliko več kot bolezen in je po delcih sestavljal podobo svoje jutrišnje žene, lahko knjige bralcu nudijo podobno razkošje vzburjenj in domišljije, enako čudovite predstave.

Da so knjige orožje, so precej pred Brechtom vedeli verski poglavarji, ki so jih zaklenili za samostanske zidove in pridigali nepismenost.

Hrabalov starajoči se literarni junak na odpadu stiska star papir, pri čemer nekaterim knjigam reši življenje, jim pomaga prebegniti v improvizirani azil njegovega stanovanja. Po petintridesetih letih sta polna klet in ropotarnica, skorajda se ni več mogoče premikati po kuhinji in stranišču, nad posteljo se na tramovih in deskah stiskajo dolge vrste knjig. In ko leži pod njimi in »se potapljam v spanec, dve toni knjig kot dvajsetcentska mora tlačita moje sanjarjenje, včasih, ko se neprevidno obrnem ali v spanju zakričim in zamahnem, z grozo poslušam, kako se knjige podirajo, dovolj je lahen dotik kolena, morda le vzklik, in kot plaz z nebes bo vse zgrmelo name, rog obilja, polno dragocenih knjig se bo usulo name in me sploščilo kot uš«.

A knjige ne ubijajo. Hanti tla pod nogami spodmakne tehnološki napredek, ki namesto ročne preše na odpad pripelje zmogljivejšo stiskalnico papirja, Bohumil Hrabal, njegov oče, pa se je ubil, ko je krmil golobe in pri tem padel skozi okno.

Pripis:

Na kratkem popotovanju od pravljičnega Maconda do papirnega odpada sem tovoril Gabriela Garcio Marqueza (Sto let samote), Itala Calvina (Baron na drevesu), Cirila Kosmača (Tantadruj), Joseja Saramaga (Esej o slepoti), Luisa Sepulvedo (Starec, ki je bral ljubezenske romane), Salmana Rushdieja (Otroci polnoči) in Bohumila Hrabala (Prebučna samota).

In najlepše: izbor podobno zanimivih sopotnikov je pravzaprav brezkrajen.

Savus

Foto: Klemen Vukič, Lovro Rozina

The post Potovati s knjigami appeared first on Savus.