POMISLEKI: Zdaj še Thompson in slovo od Nata

Saj vem, rekli boste, da Balkanu ni pomoči, pa naj se obrača tako ali drugače. Večne zdrahe, nenehne spletke. Nekaterim potezam naših voditeljev se čez čas samo nasmehnemo, druge pustijo sledi, nekaj je tudi takih, ki te spodbodejo, da pomisliš na komedijo zmešnjav, ki traja in traja. Kar ušel bi najraje iz Butal, iz Doline Šentflorjanske.

Kar 34 let se že hvalimo, da smo samostojni in neodvisni, da sami odločamo o svoji usodi. Vsaj prepričujemo se, da je res tako. Pri tem kakopak mimogrede zamolčimo, da smo večino najbolj donosnih podjetij, ki so nekoč veljala za naše kronske dragulje, prav na hitro in ne prav donosno prodali spretnim krošnjarjem z juga Balkana. Tistemu delu nekdanje skupne države, ki smo ga nekoč, pred osamosvojitvijo, gledali zviška, pa čeprav smo v isti sapi tarnali, da Sava teče proti jugu in da nam od tam doli narekujejo skupna jedra.

O vidovdanskih tradicijah, ki bi se jim človek skoraj lahko smejal, če ne bi bile tragične in usodne, sem pisal pred tednom. Takrat so Srbi v uniformah s pendreki mahali po študentih, ti pa vse dni po zadnjem vidovdanskem dogodku vsepovsod po Srbiji ustavljajo promet in se spopadajo z žandarji. Ves Balkan, o katerem pri nas pravimo, da mu sploh ne pripadamo in mu nikoli nismo, se je zgražal nad dogajanjem v Srbiji, nad početjem policije in obnašanjem njihovih političnih voditeljev, ki nikakor ne sodijo na fotelje, s katerih odločajo o usodi drugih.

V samo nekaj dneh smo na balkanski vzhod mimogrede pozabili. Preveč svoje gnojnice smo dobili z vetrom nazaj v obraz, prav nič ni bilo potrebno klicati Srbov na pomoč ob iskanju izhoda z lastnih stranpoti. Tako rekoč spotoma se je zgodilo, da smo v Ljubljani v čudni levo-desni nenačelni koaliciji izglasovali referendum o tem, da ne bi dajali denarja za orožje, kakor nam ukazuje sevniški zet Donald Trump. V naslednji sapi smo v ihti osvajanja vrhov in obstanka na oblasti sprožili še pobudo za referendum o izstopu iz Nata. Češnjica na torti pa je bilo nekaj kilometrov od naše meje veličastno srečanje gorečih ljubiteljev dvignjenih desnic, pa takih in drugačnih križev, udarnih pesmi in cmeravega domoljubja.

Slovenske ceste so bile polne avtomobilov, ki so tudi iz Nemčije in Avstrije hiteli na svetovni shod domoljubov v okolici Zagreba. Tudi Slovenci so v nekaj tisočih hiteli tja. Poslušat pesmi, ki so menda veliko bolj domoljubne od vse naše glasbe. Komedija zmešnjav, ki v resnici ni komedija, pa tudi za zmešnjavo ne gre. Kdor kakor Thompson zbere pol milijona zagnanih privržencev, ki vsi v en glas tulijo pripadnost veri in domovini, je pravzaprav genialni mnenjski voditelj. Obvladuje množice, privablja politike, ki vedo, da udeležba na takih veselicah prinaša veliko volilnih točk. Četudi se dogaja na tujem ozemlju, v tujem jeziku in čeravno gre za glasbo, ki z nami in našo glasbo nima nič opraviti. Slikaš se z odmevnimi sosedskimi skrajneži, domači skrajneži ti zaploskajo. Voditelj našega skrajnega roba se je na slikah zdel navdušen udeleženec polmilijonske veselice.

Ampak, še hujše burke so se zgodile kar sredi Ljubljane. V velikem kokošnjaku, ki mu pravijo parlament. Tam so nedavno s strehe reševali mladega pregorelega poslanca, ki so mu spomladi naložili pretežko breme, organizirati je moral referendum in je tudi zmagal. Šele potem je hotel skočiti s strehe.

V parlamentu so prejšnji teden izbranci zakuhali kašo, ki je najbrž ne bomo zmogli použiti. Najprej so tisti s skrajno levega brega sprožili debato o referendumu, ki naj ne dovoli povečevanja izdatkov za orožje in za Nato. Pobudniki so nepričakovano zmagali, ker jih je podprla nasprotna skrajnost. Vlada jo je dobila po nosu, ker ne obvlada lastnih vrst, tudi svoje obrti ne.

Ali premoremo kakšnega preudarnega, zrelega politika, pravzaprav ne vem. Premier, ki je pozabil, kako pomembno je najprej zajeti sapo in šele potem streljati kozle, je nemudoma predlagal kar izstop iz zveze Nato. O tem bomo verjetno glasovali na referendumu. Politik, ki je na oblasti v majhni državi, ki je še vedno nedonošenček sredi Evrope, si takega spodrsljaja pač ne bi smel privoščiti. Skoraj tako velika neumnost je to kot oditi na koncert črnosrajčnikov v Zagreb in slaviti zločince, ki so s Štajerskega odpeljali na stotine slovenskih duhovnikov.