PODKAST: Polona Šterk, podjetnica: Na Podjetniškem inkubatorju Kočevje deli izkušnje iz prve roke

Polona Šterk se je po izgubi službe podala v svet podjetništva, kjer je združila znanje iz kmetijstva in strast do inovacij – danes je njeno ime povezano z fermentiranim česnom – izdelkom, ki ga najdemo tudi na trgovskih policah. Poleg tega svoje izkušnje deli kot svetovalka in podpora podjetnikom na Podjetniškem inkubatorju Kočevje. Z njo smo se pogovarjali o začetkih, pogumu, zmagah in padcih ter zakaj je Zlata šapa veliko več kot le natečaj.

Bi lahko za začetek predstavili svojo osnovno dejavnost? Kaj pravzaprav ustvarjate?
Moja osnovna dejavnost izhaja iz kmetijstva. Skupaj z družino smo razvili fermentiran letni česen – na slovenskem trgu je bil to povsem nov izdelek. Danes se podobni že pojavljajo, a takrat smo bili med prvimi, ki smo ga ponudili kupcem. Čeprav je domač izdelek, ga lahko najdete celo na policah večjih trgovin.

V podjetništvo ste šli po izgubi službe. Vas je bilo strah?
Zanimivo – začetnega strahu ni bilo. Človek kar gre. Strah pa me je prvič zares zagrabil, ko sem na polici trgovine Spar zagledala naš izdelek. Takrat sem občutila močno odgovornost – do kupcev, do sebe in do družine, ki mi je stala ob strani.

Ste torej podjetniško pot začeli načrtno ali je bil to splet okoliščin?
Bila je kombinacija obojega. Najprej sem svojo idejo testirala prek Zlate šape – tam prvič preveriš, ali je tvoj izdelek sploh zanimiv za trg. To je izjemna priložnost, ker nastopiš v svojem okolju, kjer te ljudje poznajo, in takoj dobiš povratne informacije. Potem je šlo hitro – pridružila sem se oddaji Štartaj Slovenija, kjer smo v nekaj mesecih že stali na trgovskih policah.

Kaj vam je pomenila Zlata šapa?
Brez Zlate šape verjetno ne bi prepoznala, da imam dobro idejo. Tam dobiš potrditev, da si na pravi poti. Vsak podjetnik ima namreč na začetku tisoč vprašanj – ali je izdelek primeren, kako ga bodo sprejeli, kako ga umestiti na trg. Zlata šapa ti pomaga razjasniti dvome.

Zdaj pa se vračate na Zlato šapo v drugačni vlogi – kot mentorica in svetovalka. Kakšni ljudje prihajajo v inkubator?
Zelo različni – tako mladi kot starejši. Skupno jim je to, da jih je strah. Strah pred tem, kako bo izdelek sprejet, kako bodo nastopili kot oseba. Saj se danes ne prodaja le izdelek, prodajaš tudi sebe. Ta izpostavljenost je zahtevna. A ravno to, da v ospredje postaviš človeka za izdelkom, ustvarja zaupanje.

Se mladi danes bolj samozavestno lotevajo podjetništva?
Da, opažamo več mladih z zanimivimi, digitalno podprtimi idejami. Imajo predznanje, saj se z osnovami podjetništva srečajo že v šoli, prek projektov in tekmovanj. Včasih se mi zdi, da dajejo celo več poudarka promociji kot samemu izdelku – kar je prav, saj je dober marketing danes ključen.

Katera ideja se vas je kot mentorico še posebej dotaknila?
Letos sem prvič na Zlati šapi v vlogi svetovalke, zato težko izpostavim konkretno idejo. Lahko pa povem, da nekatere osebe res pustiš blizu – ker jih spremljaš dlje časa, ker veš, koliko truda vlagajo. Postanejo prijatelji.

Tudi vi ste v oddaji Štartaj Slovenija pokazali svojo osebnost. Vas ljudje prepoznajo kot obraz izdelka?
Seveda. Na našem izdelku je moja telefonska številka in me kupci tudi pokličejo. Če izdelka kdaj ni na policah, jih to zanima, jaz pa jim razložim, zakaj. Verjamem, da prav ta neposrednost gradi dolgoročno zaupanje.

Kako se znajdete v svetu družbenih omrežij, digitalnega marketinga?
Na začetku sem bila zelo zadržana. Nisem uporabljala Facebooka, Instagrama, TikToka. Ampak danes razumem, da je digitalni marketing nepogrešljiv. Mladi imajo tu prednost – njim je to naravno. Jaz imam pomoč, ki me spodbuja in usmerja.

Kaj je po vašem največja ovira, s katero se srečuje podjetnik začetnik?
Postavljanje cene. Težko je določiti svojo vrednost. Jaz sem se dolgo podcenjevala. Gledaš konkurenco, ne veš, kako bo trg reagiral. A hitro ugotoviš, da moraš ceniti tudi svoje delo, ne le material.

Kako podjetništvo vpliva na vaše zasebno življenje?
Vse je prepleteno. Podjetništvo ni služba, ampak način življenja. Si podjetnik od jutra do večera – in še ponoči. Se zgodi, da pogledaš nazaj in ugotoviš, koliko si že naredil. In greš naprej.

Kako bi ocenili odnos države do podjetnikov?
Birokracije je preveč. Posebej v kmetijstvu – iste podatke poročaš različnim uradom, ki med seboj niso povezani. Tehnologija obstaja, ampak uporabniški vidik pogosto zaostaja. Včasih porabiš več časa za papirje kot za svoje delo.

Če bi imeli na voljo neomejen proračun za podporo podjetništvu na Kočevskem, kam bi ga usmerili?
Podprla bi lokalne podjetnike in kmetijstvo. Želim si več sonaravnega kmečkega turizma, ki ne bi bil množičen in bi spoštoval naravo. Digitalizacija kmetijstva je velik potencial.

Kakšen je vaš nasvet tistim, ki razmišljajo o podjetniški poti, pa jih je strah?
Naredite prvi korak. Najtežji je. Potem pa hodiš – in hodiš. V podjetništvu so vzponi in padci, to je neizogibno. A ravno padci so tisti, ki te ženejo naprej. Pridite na inkubator, spoznajte druge. Hitro boste ugotovili, da niste edini, ki se borite s strahom. In da je vsak začetek težak – ampak tudi vreden.