POD PREPROGO: Počasneje, nežneje, globlje!

Predvčerajšnjim je minilo 30 let, odkar se je Alex Langer, star 49 let, odločil za odhod s tega sveta. Bilo je 3. julija 1995, en teden preden so srbske horde Ratka Mladića vdrle v Srebrenico, kamor se je v varljivo zavetje Natovih čet, ki naj bi jih po mandatu Združenih narodov varovale, zateklo kakih 40 tisoč muslimanov. Vemo, kaj je sledilo, in tega se bomo spomnili prihodnji teden ob 30-letnici genocida.

Srebrenico omenjam, ker ni tuja obupu, ki je spravil v grob Alexa Langerja, vztrajnega a krhkega, odločnega in hkrati občutljivega aktivista za mir, sožitje in pravičnost. Njegov moto je bil »Počasneje, nežneje, globlje« - nasprotje olimpijskega »Hitreje, močneje, više!«. Poleg dveh sporočil ženi v italijanščini je tretjega v nemščini pustil prijateljem in v njem omenil nevzdržna bremena, ki jim ni bil več kos. Med temi je bila bratomorna vojna v Bosni in Hercegovini, negacija mirovniških idealov in sožitja, ki se jim je vse življenje posvečal s srcem in dušo.

»Bremena so mi pretežka, ne morem več,»« je Langer napisal na listič, preden je v spokojnem okolju Pian de’ Giullari pri Firencah potegnil vrv čez vejo marelice. Prijatelje je prosil, naj mu odpustijo, zahvalil se je vsem, ki so mu pomagali vztrajati, in dodal, da odhaja brez zamer do vseh, ki so poslabšali njegove težave. Njegove zadnje besede so ganljive: »Odhajam obupan kot še nikoli prej. Ne bodite žalostni, nadaljujte s tem, kar je bilo dobro.«

Usodno dejanje ima gotovo globoke osebne in psihološke motive, Langerjeva popolna predanost aktivizmu pa daje misliti, da mu niso bila tuja razočaranja na tem področju. Predvsem dve. Ves čas vojne v Bosni si je prizadeval za spletanje vezi med narodi, ki so jih pretrgali podivjani nacionalizmi. Zaman je pozival Evropo in svet, naj naredita konec obleganju Sarajeva in masakru Bošnjakov. Kot evropski poslanec Zelenih je poslednji poskus naredil malo pred smrtjo, in sicer z apelom: Evropa se bo prerodila ali umrla v Sarajevu. Prav tako kot danes za Gazo je EU preslišala njegov krik. Najbrž je razumel, da bo temu sledil genocid v Srebrenici.

Drugo hudo razočaranje je doživel doma. Maja tistega leta je želel kandidirati z interetnično listo za župana Bocna. Kandidaturo so mu zavrnili, ker se na popisu leto prej ni želel opredeliti kot Italijan ali Nemec. Južnotirolski model manjšinske zaščite terja opredelitev, na kateri potem sloni etnična proporčnost v dostopu do javnih služb, stanovanj in tudi političnih funkcij. Dober sistem za lokalne oblastnike, tako nemške kot italijanske, a moreč za posameznike.

Langer je bil prepričan, da ta sistem zaščite v resnici spodkopava sožitje. Namenjen ni povezovanju, ampak ločevanju. Vse življenje se je zato prepričano boril proti etničnim kletkam in absurdnim posledicam ločevanja po narodnosti. Zavrnitev županske kandidature je bila kaplja čez rob.

Zakaj se je Alexa Langerja vredno spominjati po 30 letih? Ker so njegovi preroški pogledi aktualni kot še nikoli prej. Ni bil teoretik, svojih misli ni sistematiziral v knjižni obliki. Bil je aktivist in novinar, njegovi teksti so bili namenjeni sprotni uporabi. Kljub temu nam je zapustil mnogo dragocenih napotkov. Med vsemi izstopata krajša a daljnovidna zapisa: Poskus dekaloga za sožitje in zapis o nuji ekološke družbene preobrazbe.

Zlasti prvi nam še danes nudi navdih za integracijo tako avtohtonih manjšin kot novih migrantskih kultur. Prva od desetih tez je: Večetnično sobivanje bo vse bolj pravilo in ne izjema: alternativa je med etničnim ekskluzivizmom in sožitjem. V drugih je trdil, da je treba iskati ravnovesje med identiteto in sožitjem, brez izločevanja ali vsiljevanja; da se je treba spoznavati in sodelovati, da se bomo različni razumeli; da etnična pripadnost ni edina in absolutna, le ena med tolikimi pripadnostmi: spol, vera, družbeni razred, generacija in druge; da so pluralne pripadnosti še posebej dragocene kot dejavniki povezovanja. »Potrebujemo izdajalce etnične kompaktnosti, ne prebežnike, ampak posrednike, preskakovalce etničnih zidov, graditelje mostov,« je trdil in s tem strašno razburjal tako nemške kot italijanske nacionaliste.

Alexa Langerja ni več že 30 let, njegova misel pa še živi. Tudi v slovenščini, in sicer v prevodu dekaloga z naslovom Odločitev za sožitje, ki je leta 1996 izšel na pobudo ZSKD in si ga je še vredno prebrati.