Počasen kot slovenske železnice

Nedavna raziskava javnega mnenja o prometu je pokazala, da okoli 40 odstotkov vprašanih pot v službo in šolo še vedno opravi z avtom, okoli 27 odstotkov vprašanih se z javnim prometom odpravi po opravkih, nekaj več kot 22 odstotkov vprašanih pa jih javni promet uporablja tudi za pot v službo ali šolo. Javni prevoz je že leta velik logistični izziv za malo državo Slovenijo. Pristojni so si zadali, da bi v naslednjem desetletju železnice postale vsaj spodobna konkurenca cestnemu prometu. Poglejmo, kakšno je stanje na terenu.

Sistem javnega potniškega prometa ima od oktobra 2023 enotnega upravljavca, to je DUJPP, ki skrbi za upravljanje prevoza potnikov v železniškem in avtobusnem prometu. Za prevoz potnikov v notranjem in mednarodnem železniškem prometu skrbi družba Slovenske železnice, za avtobusne prevoze pa ima Ministrstvo za okolje za naslednjih pet let sklenjene koncesijske pogodbe z izbranimi koncesionarji. Poleg družbe Nomago so to še družba Arriva, družba Avtobusni promet Murska Sobota in Javno podjetje Ljubljanski potniški promet.  

Ali je takšna ureditev prispevala k ugodnim cenam in skrajšanju potovalnega časa? Z avtobusom lahko skočite na morje, za kar boste potrebovali slabo uro in pol (če bo šel avtobus samo po avtocesti), vozovnica od Ljubljane do Kopra pa stane 9,3 evra. Avtobus od Ljubljane do Bleda vozi dobro uro, za vožnjo pa je treba odšteti 5,7 evra. 

Precej dlje časa vzame vožnja z vlakom. Ker do Bleda direktne železniške povezave ni, je treba prestopiti na Jesenicah, od tam pa se z vlakom, ki pelje v Novo Gorico, odpravite do Bleda. Pot v povprečju traja dobro uro in pol, za vozovnico pa je treba odšteti 6,6 evra. Še debelo uro več pa z vlakom potrebujemo do Obale. Zaradi gradnje drugega tira med Divačo in Koprom je treba v Divači prestopiti na avtobus, ki nas pripelje do morja. Pot stane okoli 12,4 evra. Da bi spodbudili rabo javnega prevoza, je nedavno veljal 75-odstotni popust za vožnjo med vikendom, ki ga je zamenjala tako imenovana »izletka«, ki stane 15 evrov. Razlog? Bojda je obnova železnice tako draga, da so ukinili popuste.

Druga zelo opazna pomanjkljivost slovenskih železnic je počasnost vlakov. Slovenske proge sicer omogočajo vozne hitrosti od 60 do 100 kilometrov na uro, na nekaterih odsekih celo do 160 kilometrov na uro. A povprečna hitrost vožnje je majhna zaradi velike gostote postankov. Skoraj vse linije ustavljajo povsod, ne glede na pomembnost postaje, poleg tega se ves čas obnavljajo deli proge. Na spletnem portalu Reddit je uporabnik z vzdevkom Micek_52 pred meseci objavil graf, na katerem je primerjal hitrost vlakov in osebnih avtomobilov. Zbral je podatke za vsa slovenska mesta z železniško postajo in več kot 5.000 prebivalci ter izračunal, kakšna bi morala biti minimalna hitrost z avtomobilom, da bi prišli od Ljubljane do izbranega kraja pred najhitrejšim vlakom. Čisto na repu lestvice so Ravne na Koroškem. Če se z avtomobilom vozite s povprečno hitrostjo 26,56 kilometra na uro, boste prehiteli najhitrejši vlak do tega mesta. Ravnam sledita Nova Gorica in Velenje. V obe mesti pridete prej, če se po cesti vozite s povprečno hitrostjo manj kot štirideset kilometrov na uro. Iz Maribora pridete pred vlakom, če se vozite hitreje od 72,57 kilometra na uro. Najboljšo povezavo imajo zasavske občine. Da do Zagorja ob Savi prehitite vlak, se morate z avtom peljati hitreje kot 93,53 kilometra na uro, podobno hitrost pa morate imeti tudi na poti od Ljubljane do Litije. 

Slovenske železnice imajo le okrog 1.200 kilometrov prog. V svetovnem merilu je to izjemno majhno železniško omrežje, zato je podatek, da so se v zadnjih tednih na slovenskih tirih zgodile tri nesreče, zaskrbljujoč. Pri Črnotičah je iztirila lokomotiva z dvema vagonoma, v Borovnici je iztirilo šest vagonov tovornega vlaka, pri Mostu na Soči pa je avtovlak zapeljal na napačen tir. Delavski predstavniki v SŽ-Infrastruktura so vodstvo družbe od leta 2018 večkrat opozorili na varnostna tveganja pri delih na progi. Kljub številnim opozorilom in ponavljajočim se nesrečam železnice niso uvedle nobenih dodatnih ukrepov za izboljšanje varnosti. 

Glede na zgoraj omenjen, jasno postavljen cilj, da naj bi v naslednjem desetletju večina ljudi uporabljala javni prevoz, si lahko zastavimo vprašanje: Ali se Slovenske železnice res želijo ukvarjati s potniki ali se rajši posvečajo tovornemu prometu, ki je bistveno bolj dobičkonosen?

Že nekaj let je jasno, da so za izboljšanje sistema javnega prevoza najbolj nujni popravki v železniškem sistemu: optimiziranje potovalnih časov, vzpostavitev portala za potnike z zanesljivimi informacijami, klicni center, spremljanje in prilagajanje situacijam ter ozaveščanje in spreminjanje uporabniških navad. In kako hitro prihaja do sprememb v železniškem sistemu? Uganili ste: počasi kot slovenski vlaki.

Simon Smole