Po zaslugi mlade Goričanke v Rimu spoznali Črne brate

V Rimu so spoznali zgodbo Bevkovih Črnih bratov po zaslugi dvajsetletne Goričanke Elise Burelli. Odraščala je v družini, kjer ni nihče govoril slovensko, vendar so se njeni starši odločili, da jo vpišejo v slovenski vrtec Pikapolonica v Ulici Brolo v Gorici in ji tako omogočijo učenje še enega jezika in spoznavanje še ene kulture. Po vrtcu je obiskovala goriško osnovno šolo Otona Župančiča in nižjo srednjo šolo Ivana Trinka; med šolanjem je zahajala tudi v Dijaški dom Simona Gregorčiča, kjer je v osnovnošolskih letih sodelovala tudi pri muzikalih in gledaliških predstavah. Višješolsko pot je nadaljevala na goriškem jezikovnem liceju Gabriele D’Annunzio, ki ga je zaključila s stotico in pohvalo, nakar se je ob koncu lanskega poletja vpisala na rimsko mednarodno akademijo za umetnost in gledališče.

Krivice doživljali tudi otroci

»Ob koncu prvega leta študija na rimski akademiji smo morali postaviti na oder gledališko igro. Sama sem se odločila za Črne brate Franceta Bevka, predstavo smo zatem uprizorili z ostalimi študenti iz mojega razreda. Na odru smo nastopili v osmih, tekst sem sama prevedla v italijanščino in pri tem ohranila razne stavke v slovenščini. Posebno pozornost sem namenila poitalijančevanju imen. Tine je postal Antonio, Lojzka Luisa ...« nam je v zelo lepi slovenščini pojasnila Elisa Burelli in poudarila, da je s poitalijančevanjem imen opozorila na krivice, ki so jih doživljali tudi otroci.

Vsi so bili navdušeni ...

»Moji sošolci niso poznali vseh teh zgodb, na koncu so bili vsi navdušeni,« razlaga naša mlada sogovornica, ki je sicer s študijem v Rimu zelo zadovoljna.

»Na akademiji je čudovito. Študiram to, kar hočem delati, saj bi rada postala gledališka igralka,« pravi Elisa Burelli, ki se iz Rima med letom vrača v Gorico precej poredkoma.

Konec septembra se je vrnila v Rim za začetek drugega leta študija na akademiji, sicer bo predvidoma ponovno doma komaj med božičnimi in novoletnimi prazniki. Nekaj dni pred odhodom v Rim so njeno prisotnost v Gorici izkoristili tako, da so ji zaupali povezovanje svečanost ob poimenovanju štandreškega stopnišča po nekdanji deportiranki in partizanki Vilmi Braini - Brajnik.