PERSPEKTIVE: Rast ali ravnovesje?

Zadnjič sem se mudil v večji trgovini z orodjem. Zunaj je začelo močno deževati, zato sem se odločil, da malo pogledam naokrog, tudi zato, ker sem v zadnjem času razmišljal, da bi si kupil tračno žago. Poleg te sem si ogledal še veliko drugega orodja in aparatov. Večina je seveda izdelanih zunaj Evrope, najde pa se tudi kakšen »domač« proizvod, čeprav to niti ni bistveno.

Sem taktilen človek. Vsakega predmeta se dotaknem, ga preštudiram in prav rad imam občutek, ko se dotaknem dobrega materiala. Mogoče nisem edini, ki začuti, ko vzame v roke kakovostno izdelan predmet. Tisti občutek zadovoljstva, ko čutiš, »da to pa je«. Sam pravim, da imajo takšni predmeti pravo specifično težo glede na dimenzijo in material.

V tisti uri, ko sem si ogledoval orodje in stroje, sem (in to ne prvič) opazil, kako je skoraj vsak predmet sestavljen iz slabe plastike in cenene kovine. Naprave, ki se ob dotiku upognejo. Že na oko vidiš, da ne bodo dolgo zdržale. Toda videti je, da je to danes normala.

Izzivov in težav v svetu industrije je veliko. Razumem. Poleg vsega morajo domača podjetja konkurirati s poceni tujo delovno silo in kratko potegne največkrat ravno kakovost. Izdelki iz Azije pa nikoli niso sloveli po vzdržljivosti. Seveda so izjeme. Na splošno se zdi, da smo vsi prevzeli isti model: narediti čim bolj poceni, pa četudi na račun kakovosti. Bistveno je, da je izdelek videti dobro (kolikokrat se vam je zgodilo, da ste nabavili predmet po spletu, na fotografiji je bil videti super, ko ste ga prejeli na dom, pa vas je joj?), ko ga kupiš, da stane manj od konkurence, vse drugo pa ni pomembno. Naj razpade, saj ga bomo hitro nadomestili.

Tu se mi pojavi vprašanje: ali je uspešnost podjetja res samo v višini dobička? V številkah? Če je izdelek narejen slabo, a je dobiček višji, je to res dober rezultat? V tej logiki sem se spomnil Adriana Olivettija, italijanskega podjetnika, ki je v petdesetih letih prejšnjega stoletja razmišljal o podjetju kot o prostoru skupnega dobrega, ne kot o stroju za neskončno rast. Zanj podjetje ni bilo le orodje za ustvarjanje dobička, temveč kulturni, socialni in etični organizem. Olivetti je verjel, da vsako podjetje prej ali slej pride do točke, ko neskončna rast ni več smiselna. In če smo iskreni, je tudi nemogoča. Saj tudi v naravi nič ne raste v neskončnost. Trdil je, da mora podjetje najti neko ravnovesje.

Upočasniti ritem. Mogoče bi bil lahko to naš naslednji korak? Sprememba, ki bi nam pomagala dobiti družbeno ravnovesje? Vsak sistem, naj bo biološki, ekonomski ali družbeni, potrebuje ravnovesje, da sploh lahko obstaja. Če ga ne doseže, se zruši.

Opazujte, kako je v naravi. Sadno drevje samodejno pusti slabše in manjše sadeže pasti, tako da lahko svojo energijo usmeri v zdrave.

Mislim, da smo kot družba na neki prelomnici. Da se bližamo točki, ko bo treba nekaj spremeniti. Ne vem, ali sem edini, ki tako razmišlja. Trdno verjamem v manj in boljše. Obnovljivost. Popravljivost. Zamenljivost delov namesto celotnih naprav. Tudi manj smeti bi proizvajali, če bi že v zasnovi stvari delali z mislijo na trajnost. Pa je to res tako utopično? Sicer vem, da se kaj že premika v tej smeri, tudi na ravni zakonov in smernic. A zelo počasi.

Rast in ravnovesje nista nujno v nasprotju, a pogosto ju tako dojemamo. Ko rasteš, je ravnovesje težje obdržati. Z vsakim korakom naprej je več teže, več hitrosti, več odgovornosti, manj kontrole. Kot sem že zgoraj omenil, pride do neke točke, ko postane doseg ravnovesja ključnega pomena pri usmerjanju in ohranjanju podjetja ali katerega koli drugega kompleksnega sistema. Saj vprašanje ni, ali podjetje raste. Vprašanje je, ali mu uspe ob tem ohraniti kakovost, kakovostne delovne razmere itd.

Tako kot na osebni ravni je za dosežek ravnovesja potrebna določena mera zrelosti. Zgodovina nas uči in tudi sam ne vidim, da bi bili kot družba kdaj zreli. Vsekakor je lepo sanjati. In prav rad bi doživel novo družbeno dobo. V kateri kupujemo manj in boljše. V kateri popravimo in zamenjamo. Kot je govoril moj praded: »Preveč reven sem, da bi kupoval poceni stvari.«