PERSPEKTIVE: Nevidni, prekleti konfin

Bila je nedelja, 22. junija, ko sem se skupaj s prijatelji sprehodila po gozdnih poteh, ki iz Topolovega vodijo do tako imenovane Brieze. Tam se že 32 let srečujemo s prijatelji z Livka na Pohodu čez namišljeno črto. Nato smo se skupaj povzpeli do vrha in cerkve svetega Martina. Iz Brieze do Sv. Martina je treba prehoditi prelaz, ki ga imenujemo Škarje.

Med vzponom so se slišali glasovi ljudi, ki so se veselo pogovarjali, ter med eno in drugo postojanko tudi melodije harmonike. Med potjo sem razmišljala o pomenu tega pohoda, o pomenu dogajanj pri nas v Benečiji - kulturnih, športnih, vaških ... Pomislila sem, kolikokrat so me kot otroka starši peljali s seboj na takšna srečanja. Takrat kot »mikena čičica« teh stvari seveda nisem popolnoma razumela, a ko je zbor zapel, ko sem slišala koga govoriti v slovenskem narečju, sem se počutila doma. Vedela sem, da sem doma.

Med enim in drugim korakom me je skoraj razžalostilo, da tudi na tem dogodku, tako kot pogosto na drugih naših prireditvah, ni bilo videti veliko družin. Kdo bi mi lahko očital, da nimam pravice soditi o vedenju družin. In res - tega ne želim početi. To je zgolj razmislek o situaciji, ki jo opazujem in doživljam.

Kot sem že rekla, tudi sama kot otrok nisem bila vedno navdušena nad udeleževanjem pohodov ali dogodkov. Raje bi se še igrala s prijatelji na vasi. Pa sem vseeno šla - in čas je hitro minil, saj nisem bila sama. Tam sem srečala sošolce, prijatelje in dan je kar stekel. Spominjam se, kako so tudi druge družine sodelovale v pomembnih trenutkih skupnosti, medtem ko smo se otroci igrali, se skrivali in hkrati imeli priložnost razumeti pomen srečanj, dogodkov, spominov na preteklost in sedanjost.V mislih me je do vrha Sv. Martina spremljala ena sama misel: odsotnost družin v vsakdanjem življenju naše skupnosti. Morda boste rekli: »V Benečiji je čedalje manj otrok, manj družin.« In to drži. Ni jih veliko - vsaj ne toliko kot v večjih mestih ali kot pred leti. A družine še vedno živijo tukaj, otroci se še vedno igrajo po vaseh, čeprav so ponekod edini.

Tudi sama sem si priznala: težko je biti vedno prisoten. Današnji tempo, zahteve družbe pogosto človeka oddaljijo od drobnih, a pomembnih stvari življenja.

Pohod čez namišljeno črto je nastal v najtežjih trenutkih naše skupnosti, ko je »prekleti konfin«, kot ga poimenuje velik prijatelj Benečije Zdravko Likar, razdelil družine, prijateljstva, skupno kulturo, jezik, življenje naših ljudi - naj so bili na italijanski ali slovenski strani. Za en dan so Benečani in Livčani odstranili to mejo. S tem so želeli pokazati, da meja, politika in ustrahovanje ne bodo nikoli zlomili vezi med ljudmi, ki so od nekdaj živeli skupaj.

In vendar, meja - konfin - nas še vedno ločuje. Danes imamo nadzor na meji, že skoraj dve leti. Meja se je politično vrnila. Resda ne gre več za tisto trdo, neprepustno mejo, ki so jo doživeli naši starši, ko so skrivaj nosili meso, krompir, cigarete ... A na poti proti Sv. Martinu sem dojela, da konfin danes živi med ljudmi, med družinami, med vasmi.

Najbolj žalostno in skrb vzbujajoče je, da ta meja ni nekaj, kar bi nam kdo vsilil od zunaj. Postavili smo si jo sami, nezavedno. Sami smo se začeli oddaljevati - brez pravega, razumljivega razloga. Ne pogovarjamo se več, ne nasmehnemo se drug drugemu, ne udeležujemo se dogodkov, ne poslušamo, ne pomagamo.

Vsak izmed nas ima svoj pogled, svoje izkušnje - in to je povsem upravičeno. A »jaz« mora biti del skupnosti. Če tega ne občutimo, ne moremo govoriti o skupnosti. Ali niso prav raznolikosti tiste, ki lahko obogatijo skupino? Če jih pravilno razumemo in negujemo, so lahko le prednost.

Zato mi je žal, da družine danes ne sodelujejo v življenju skupnosti tako kot nekoč - še pred pičlimi 15 leti. Prav bi bilo, da jih vprašamo, zakaj se oddaljujejo. Zakaj je vsem nam tako težko prestopiti ta nevidni konfin, ki nas ločuje?

Žalostno bi bilo, če bi prihodnjim generacijam zapustili prav to - nevidni, prekleti konfin, ki smo si ga sami zgradili -, namesto da bi jim pokazali in omogočili doživeti lepoto skupnosti.