PERSPEKTIVE: Koprivna pod Peco, Ohio in Trst

Racija pri Peršmanu pred dobrima dvema tednoma je pretresla koroško, avstrijsko in slovensko javnost. Avstrijska policija je z dvomljivimi utemeljitvami vdrla v domačijo, kjer je potekal antifašistični tabor, pred osemdesetimi leti pa so tam esesovci ubili enajst civilistov. Koroška je reagirala. Sprožil se je upravičen val ogorčenja, ki je že v dneh po raciji privedel do (kontroverznega) mediacijskega sestanka pri deželnem glavarju Koroške Petru Kaiserju. Civilna družba, s Klubom slovenskih študentk*študentov na Dunaju na čelu, je priredila odmevne shode v Celovcu pod sedežem deželne vlade, na Dunaju pod ministrstvom za notranje zadeve ter v Linzu.

V teh dneh prihajajo na dan tudi informacije o raciji, torkova novica je začetek preiskave zaradi zlorabe položaja, ki jo je omogočil pravočasni poseg odvetnika Rudija Vouka. Pri tem ne gre pozabiti, da se bo po vsej verjetnosti dogajal tudi kakšen postopek zoper udeležence oziroma organizatorje tabora. Policisti so med racijo zabeležili 62 upravnih prekrškov in vložili dve ovadbi zaradi preprečitve uradnega dejanja uradni osebi. Policisti naj bi eni od aretirank med vožnjo proti Železni Kapli dejali, da »so Korošci pač takšni, ko gre za zaščito okolja«. Okolja v naravnem ali etničnem smislu?

Policisti so namreč aktivistom sprva osporavali nespoštovanje deželne zakonodaje o taborjenju, kar zveni kot imeniten izgovor. Ko bi pa to bil dejanski vzrok, bi verjetno ne prišle desetine oboroženih policistov z na čelu pripadnikom obveščevalnih služb. Ta naj bi racijo vodil, ker naj bi šlo za »Antifo«. Pri tem je kdo - ne le na Koroškem - očitno pozabil na razliko med organizirano istoimensko organizacijo ter antifašizmom nasploh, na katerem naj bi temeljila Evropska unija.

Koroška je dežela, ki mi je zelo pri srcu. Tam sem odraščal in odkril politiko. Ne morem pa je braniti. Herbert Paschinger je sestavil seznam nezaželenih Slovencev v času nacizma, po vojni je bil več desetletij redni profesor na Univerzi v Gradcu. Leta 2017 je koroška deželna vlada - sestavljali so jo socialisti, Zeleni in konservativna Ljudska stranka - najprej plašno omenila možnost uvedbe slovenščine kot »drugega deželnega jezika« v deželno ustavo. Prepričano so se za to zavzeli le Zeleni, najmanj prepričano Ljudska stranka. Po polemikah se je uveljavila varianta, ki dejansko prireja člen državne ustave o raznolikosti avstrijskega prebivalstva. Takšnih primerov je še in še. Nenazadnje arbitrarne statistične meje, katere vasi imajo lahko slovenske table, zaradi katerih primanjkuje v nekaterih vaseh le kakšen prebivalec, da bi imele dvojezično ime.

»Če jim daš prst, bodo zagrabili roko, pravijo, ampak kdaj smo jim mi kaj ukradli,» se je pred nedavnim v Celovcu spraševal diplomat in predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev Zdravko (uradno Valentin) Inzko. Koroška ni zgledna dežela, kar zadeva zaščito manjšin, konkretno slovenske. Jezik sicer obstaja, zaradi njegovega pomanjkanja v šolstvu in javni upravi ter nasploh nezadostne podpore pa hira. Nasploh me stanje spominja bolj na Benečijo kot na druge dele poselitvenega območja Slovencev. Bolj ali manj prikrite organizacije skušajo še vedno uveljavljati neki nacionalni mit, ki v 21. stoletju nima nobenega smisla.

In pridemo k nam. Koroška je reagirala, smo brali marsikje. Po protislovenskih napisih na generalnem konzulatu v Trstu sem ponekod tudi bral aktivistične sklice, »naj sledimo koroškemu zgledu«. Žaljivke na konzulatu sicer sploh niso primerljive z neutemeljeno nasilno racijo na kraju nacističnega pokola, so pa nedvoumno protislovenski izpad. Proti kateremu je prišlo nekaj odzivov, na dejanja, ki bi sledila sklicem, še čakamo.

Kolikih poskusov discipliniranja smo kot Slovenci deležni pod Karavankami in ob Jadranu? Vzgibi za racijo pri Peršmanu so kajpak podobni tistim, ki botrujejo protislovenskim izpadom, ki se dogajajo tudi pri nas. Včasih pridejo od spodaj, drugič od zgoraj, večinoma iz megle.

Zgodovina je sestavljena iz krivic, boj proti krivicam moramo v zgodovino zapisati sami. Ohio, protestna pesem o pokolu na Kent State University, se je zapisala v zgodovino. Dobro, mi nimamo pokolov, temveč počasno izumiranje, zato bi lahko rok komad nadomestili s protestno balado. A je nikakor ne slišim.