Osimski sporazumi določili mejo med Italijo in Jugoslavijo ter zaprli eno kritičnih točk hladne vojne

“Treba je vedeti, da je bil ta dogovor sprejet med dvema državama, ki sta svojo pot gradili na različnih ideoloških podlagah,” je za STA pojasnil zgodovinar Luka Mlekuž iz Pokrajinskega arhiva v Novi Gorici.

Kot najvidnejši dosežek osimskih sporazumov, ki sta jih Jugoslavija in Italija v Osimu blizu Ancone podpisali 10. novembra 1975, je Mlekuž izpostavil Sabotinsko cesto med Goriškimi Brdi in Novo Gorico. Brda so s povezavo, znano tudi kot Briška ali Osimska cesta dobila cestni koridor preko italijanskega ozemlja, s čimer se je zelo skrajšala pot do Nove Gorice. To je bil po njegovih besedah tudi inženirski podvig, ne samo diplomatski.

Na Sabotinu je prišlo tudi do največje spremembe meje, saj je bilo v zameno za izgradnjo Briške ceste več deset hektarjev ozemlja dodeljenega Italiji. “Zaradi tega so morali na Sabotinu prestaviti tudi znameniti napis Naš Tito,” je dejal Mlekuž.

Omenil je še Kolovrat blizu Tolmina, kjer zaradi ceste, ki je preko Italije povezovala slovenska kraja Livek in Ravne, v praksi niso upoštevali meje iz pariške mirovne pogodbe iz leta 1947. “Osimski sporazumi so rešili to sporno točko tako, da so mejo potegnili po grebenu, kjer bi morala iti že prej, Italija pa je financirala gradnjo ceste po jugoslovanski strani.”

Nekaj spornih točk je bilo tudi v Goriških Brdih. Nekateri kraji so bili v pariški mirovni pogodbi določeni, da bodo pripadli Italiji, z osimskimi sporazumi pa so pripadli Jugoslaviji. To so bili zaselek Breg pri Golem Brdu, Plešivo in Ceglo, je pojasnil Mlekuž.

Nekaj manjših premikov meje je bilo po njegovih besedah še pri železniški postaji v Novi Gorici in na mirenskem pokopališču, ki ga je pariška mirovna pogodba dobesedno presekala na pol. V Vrtojbi so mejo premaknili v korist Italije za izgradnjo mednarodnega mejnega prehoda, ki je tudi zapisan v osimskih sporazumih.

Osimski sporazumi so poleg tega točno določili morsko mejo v Tržaškem zalivu. “Tako da je z njimi prišlo do kar konkretnih in tudi končnih sprememb.”

Pomembna pridobitev je tudi izgradnja hidroelektrarne Solkan na Soči v skladu s sporazumom o pospeševanju gospodarskega sodelovanja. Ta dokument je bil del osimskih sporazumov, poleg meddržavne pogodbe, protokola o prosti coni in 16 dodatkov.

Z osimskimi sporazumi se je zaprlo vprašanje Svobodnega tržaškega ozemlja (STO) oziroma tako imenovano tržaško vprašanje, ki je bilo eno od žariščnih točk hladne vojne. “Z osimskimi sporazumi se ta točka umakne z dnevnega reda Varnostnega sveta ZN, kar pomeni, da se je zaprla ena od kritičnih točk hladne vojne,” je dejal Mlekuž.

STO, razdeljeno na cono A pod upravo zavezniške vojaške uprave in cono B pod upravo jugoslovanske armade, je bilo ustanovljeno s pariško mirovno pogodbo. Londonska spomenica iz leta 1954 je STO ukinila, meja med cono A in cono B pa naj bi postala državna meja. Italija je po besedah zgodovinarja vse do osimskih sporazumov vztrajala, da je to samo demarkacijska črta in tako ohranjala aspiracije po nekdanji coni B, ki je obsegala slovensko primorje in severni del Istre. “Z osimskimi sporazumi Italija končno potrdi oziroma se sprijazni s tem, da je to državna meja,” je dejal Mlekuž.

Glavno vodilo oziroma glavni cilj jugoslovanske, še posebej slovenske delegacije je bil po besedah Mlekuža v osimskih sporazumih doseči pravice za slovensko manjšino v Italiji. Londonski memorandum je imel priložen statut, ki govori o manjšinskih pravicah Slovencev v Italiji, ampak je veljal samo za cono A, v osimskih sporazumih pa so želeli te pravice razširiti na celotno območje, kjer so živeli Slovenci, torej ne samo za tržaško, ampak tudi videmsko in goriško pokrajino.

“Italija se je tega otepala, češ da je to njena notranja zadeva, da bo to reševala v okviru notranjega ministrstva. Zaslombo je imela pri ostalih evropskih državah, ki imajo manjšine.” V osimskih sporazumih je bil dosežen kompromis. Obstaja člen, ki govori o zaščiti narodne manjšine, a tega območja ne širi še na goriško in videmsko pokrajino, je pojasnil Mlekuž.

“Če je bil na jugoslovanski strani glavni cilj doseči izboljšanje stanja z manjšino v Italiji, je bil na italijanski strani glavni cilj ustanovitev proste industrijske cone nekje v zaledju Trsta, ker so želeli prikriti dokončno ureditev meje in predvsem dokončno odpoved nekdanji coni B. Da bi ublažili pritisk javnosti, so osimske sporazume želeli prikazati kot gospodarske sporazume,” je dejal Mlekuž. A prosta cona ni bila realizirana.

Med določbami osimskih sporazumov, ki niso bile nikoli uresničene, je omenil tudi preučitev finančnih in okoljskih zmožnosti izgradnje plovnega kanala, ki bi povezoval Tržič ob Jadranskem morju, Gorico in Ljubljano.

Osimski sporazumi urejajo tudi vprašanje državljanstev in odškodnine za zaseženo imetje. To velja zlasti za tiste Italijane, ki so se preselili iz Jugoslavije v Italijo. Konkretno so izboljšali zadeve tudi glede vprašanja socialnih zavarovanj in pokojnin, je še dejal Mlekuž.