ARTICLE AD
Na nedeljskem ribniškem sejmu, v mirnem okolju središča dežele suhe robe, nedaleč od stojnic na Škrabčevem trgu, kjer so rokodelci – kolikor jih je še ostalo – obiskovalcem razlagali poti od podiranja debla do končnega lesenega izdelka, je skoraj ves dan pela motorna žaga. Njen zvok ni bil podoben tistemu, ki ga slišimo v gozdu – bil je melodičen, usklajen, skoraj pojoč. To ni nikogar motilo, še več: množice je privabilo do roba ograje, kjer je motorno žago v rokah držal mladenič Jure Gorše iz Ribnice.
Revirni gozdar, ki trenutno deluje na območju Smuke, je svojo ljubezen do gozda in živali združil z ustvarjanjem lesenih skulptur. Kot pravi, ga narava spremlja že od otroštva – sprva pri delu v gozdu, pa tudi pri risanju živalskih motivov s svinčnikom. Ko je ti dve izkušnji povezal, so nastale prve skulpture, pri katerih uporablja predvsem motorno žago.
Slon, medved, pav, ptica
»Ljudje vedno bolj cenijo ročna dela. Sam sem v osnovni in srednji šoli rad risal, predvsem živali. Danes to povezujem z gozdarstvom in motorno žago, rezultat pa so leseni medvedi, jeleni, ptice in tudi kakšen bolj nenavaden motiv,« pove Jure, ki največkrat upodablja živali iz domačih gozdov. Doslej je izdelal tudi pava in slona, saj ima rad nove izzive in motive.
Največji medved, ki ga je izklesal iz lesa, je meril poldrugi meter. Priznava pa, da se večjih projektov redkeje loteva, ker vzamejo veliko časa. Najraje ima manjše figure. Za svoje delo uporablja različne vrste lesa – od slive in bresta do hrasta, ki je zaradi trpežnosti najprimernejši za izdelke, namenjene zunanji postavitvi. Skulpture zaščiti le z oljem, saj to poudari naravno barvo lesa.
Počasi, za svojo dušo
»Delo z motorno žago zahteva veliko fizične moči in kondicije. Če kiparim več ur zapored, so roke hitro utrujene, pojavijo se krči, zato si pogosto privoščim kratke pavze. Na tekmovanjih v hitrostnem izdelovanju lesenih skulptur, ki jih prirejajo v tujini in tudi v Sloveniji, kjer imamo vrhunske mojstre, nekateri kiparji uporabljajo celo ledene obkladke, da razbremenijo mišice. Sam se takšnih tekmovanj še nisem udeležil, saj raje delam počasi in natančno – tudi za svojo dušo,« pove Jure.
Gozd je zanj več kot le delovno okolje – v njem najde mir, sprostitev in navdih. Kot revirni gozdar vsako leto sreča tudi deset medvedov. »Občutek je vedno prežet s strahospoštovanjem,« priznava.
(mgć)