Od deževnega julija do praznika soli

Letošnjo solinarsko sezono je zaznamoval deževen julij, zaradi katerega zastavljenega cilja – pridelave dva tisoč ton soli – solinarji ne bodo dosegli. Bodo pa vseeno do konca sezone uspeli pridelati čez tisoč ton soli. Avgustovsko vreme z vetrom in visokimi temperaturami sedaj dobro vpliva na izparevanje, zato se je količina soli začela rapidno večati. »Slovenske trgovske police bodo naslednje leto dobro založene,« je dejal direktor Aleksander Valentin.

Podjetje Soline se želi osredotočati na razvoj mladih solinarjev. »Želimo, da se solinarsko znanje kvalitetno prenese na mlajše generacije in da nam bo to v prihodnosti dalo možnost, da začnemo reinvestirat v obnovo solinarskega področja. Cilj je, da soline ohranimo in pošljemo našo sol čim dlje okrog sveta,« je povedal Valentin. »Med mladimi je nekaj zanimanja, želimo si sicer, da bi na naš mail prispelo še več prošenj za delovna mesta. Delamo počasi, gradimo ta poklic in verjamem, da bomo v naslednjem letu zapolnili vsa prosta delovna mesta.«

23. in 24. avgusta se v Sečoveljskih solinah in na Seči obeta Solinarski praznik ob prazniku sv. Jerneja. To je eden najpomembnejših poklonov zgodovini in identiteti mesta ter njegovim prebivalcem. Mesto Piran ima namreč bogato zgodovino, prepleteno s solinarstvom, ki je stoletja oblikovalo njegov gospodarski in kulturni razvoj. Soline so bile ključne za trgovino in blaginjo mesta. Piranske soline se prvič omenjajo leta 804 v ustnih poročilih poslancev Karla Velikega, pisno pa v 13. stoletju v dokumentih Beneške republike kot pomemben vir soli severnega Jadrana. S prepleteno mrežo kanalov so solna polja (fondi) nosila imena po solinarskih družinah in svetnikih. Najemniki so se ob godu sv. Jurija preselili v kamnite hiše v solinah, kjer so do sv. Jerneja konec avgusta pobirali sol. Danes selitev ni več, spomin pa oživlja dvodnevni praznik.

Ana Zupan