O linijah konflikta pri nas

Avtorja teorije linij konflikta, nastale pred več kot pol stoletja, sta bila politična teoretika  Seymour Lipset in Stein Rokkan. Pod pojmom linije konflikta (cleavage) sta razumela strukturne in makrosociološke konflikte, ki razdelijo družbo v posamezne skupine.

Pred začetkom druge svetovne vojne je bila glavna slovenska linija konflikta nasprotje med  politiko predvojne SLS na eni ter komunističnimi in levo-krščanskimi silami na drugi strani.  Z nastopom okupacije bi morala nastati nova linija konflikta med vsemi Slovenci in okupatorji, vendar se to ni zgodilo. Medtem ko se SLS ni znašla v novi situaciji, je leva stran spretno in brez vsakega moralnega pomisleka z umori politične konkurence v Ljubljani in na podeželju izenačila obe liniji in z revolucionarnim terorjem potisnila svoje konkurente preko osnovne linije konflikta tja, kjer ne bi smeli biti.

Plebiscit za izhod iz Jugoslavije je zopet jasno postavil, kako je potekala linija: za osamosvojitev ali proti njej. Spričo čutenja slovenske množice se leva stran ni upala pokazati svojih kart in je deloma sodelovala, hkrati pa držala roko na “ročni zavori”. Pomladno stran je uspeh na plebiscitu in elegantno izpeljana vojaška plat osamosvajanja  uspavala, osamosvojitvenim politikom se je zdelo, da smo praktično vsi Slovenci še vedno enotni kot na plebiscitu, vsi na isti strani konflikta. Razpad SDZ in sledeči razhod Demosa je pokazal, da ni bilo tako. Pojavile so se nove-stare linije. Šlo je tako daleč, da je levi – progresivističen del SDZ šel preko osnovne linije, ki naj bi ločevala tiste, ki so bili brezpogojno za osamosvojitev, in med tistimi, ki v bistvu niso bili za to. Kazen seveda ni izostala: tega dela SDZ, ki se je poimenoval za Demokratsko stranko, že dolgo ni več.

Paktiranje z levico – politični poraz

Tudi po osamosvojitvi se Slovenci nismo mogli znebiti svoje nesamostojnosti: svoje ideološke centre smo venomer iskali v tujini. Tisti, ki so govorili, da Slovenija ne more ostati zunaj EU, so bili povsem enaki tistim, ki so nekoliko prej govorili, da Slovenija ne more obstati zunaj Jugoslavije. Vstop v EU zato sploh ni bil problematičen, saj so levi in desni tam naenkrat zagledali svojo bodočo domovino. Tudi pozneje se je pokazalo, da tudi nekaterim politikom na desni strani marsikaj ni bilo jasno. Šolski primer prehoda preko linije konflikta je pomenilo sodelovanje SLS z Drnovškovo LDS. Linija konflikta je pač “bojna črta”. Pomembno je, da jo ohraniš, zlasti še, če je na drugi strani ideološki nasprotnik. V vojni  moraš zmagati – prepričati volivce, da imaš prav. To je bistvo politike, ne pa da menjaš politično stran. Ko je SLS šla v koalicijo z LDS je – v očeh volivcev – izdala vse, za kar si je prej prizadevala, izdala je tudi volivce. Dosegla je, da so ljudje o politikih  začeli govoriti, da so itak “vsi enaki”. Sledili so volilni porazi in drastičen upad članstva. Pomladna stran je ustvarjala nove medsebojne linije konflikta in počasi brisala tisto osnovno. Odpovedala se je moralnemu bonusu, ki ga je imela na začetku. To pomaga levi strani, da spretno ponareja zgodovino in hkrati snema masko, da se pojavlja njen pravi obraz, ne da bi ljudje to opazili.

Matej Tonin (Foto: STA)

Drug tak primer, ob katerem se pameten človek zgrabi za glavo, je izjava Mateja Tonina, da z Janezom Janšo ne bo več sodeloval. S kom pa? (Tako politično “logiko” je sicer dobro obvladala Toninova predhodnica). S kom lahko NSi uresničuje svoj volilni program, če ne z desnimi strankami? Če ne bo z Janšo, bo seveda morala sodelovati z levico, torej bo prečkala osnovno linijo konflikta, ki obstaja danes v Sloveniji. To bi volivci kaznovali, kot so kaznovali SLS.

Slovenci danes potrebujemo jasne politične linije, jasne izjave, jasne politične programe, ne pa večnih izjav o sodelovanju, spravi in podobno. Zgledujmo se po levici, kjer se morajo vsi deležniki na političnem odru vnaprej zaobljubiti in priseči, da ne bodo šli z Janšo.

Borut Korun