Nara Petrovič: Skupno dobro na drugi strani razburkanega morja

Ljubljano je ošvrknil monumentalen dogodek, za katerega (skoraj) nihče ne ve. 20. junija se je zaključil Hearth Summit, ki ga je obiskala množica pisanih obrazov iz vsega sveta. Presenetilo me je, da nas je bilo med udeleženci iz Slovenije le nekaj. Še bolj me je presenetilo, kako bežno so ga pokrili naši mediji.

Za štiri dni nas je kar tisoč zasedlo Cankarjev dom. Otvoritveni koncert z vrhunsko večerjo je potekal v Križankah, kasnejši koncerti in večerje pa tudi v Grand hotelu Union in na Ljubljanskem gradu. Vrhunskih predavateljev in glasbenikov se je zvrstilo toliko, da se mi je še vsaj kak teden vrtelo od vtisov in čustev.

“Hearth” je angleška beseda za ognjišče in prav tako simbolizira dom. V njej se prepletajo srce (heart), umetnost (art) in Zemlja (Earth). Primerno je s takšno besedo poimenovati vrh, posvečen blaginji sveta in dobrobiti ljudi, zlasti teh, ki s svojim trudom krepijo skupno dobro v najširšem možnem pomenu tega izraza.

Gostija za dušo!

Format vrha je dinamično zlival strnjena predavanja, kot smo jih vajeni s TED-a, podobno dolge glasbene vložke (nekaj tudi poetskih, dramskih, plesnih) in okrogle mize, ki so jih povezovalci spretno tkali v celoto. Popoldnevi so nudili po ducat poglobljenih tematskih dogodkov za manjše skupine, zjutraj so bili na voljo gibalni in umetniški krogi, ob večerih pa smo se družili ob še več odlične žive glasbe in hrane.

Kakovost produkcije me je resnično presunila. Organizatorji so poskrbeli za celostno izkušnjo od začetka do konca in vsak najmanjši delček programa je bil skrbno postavljen na pravo mesto. Tudi neizogibna naključja so našla mesto v desetinah nepredvidljivih spogledov in klepetov.

Med govorniki so bile tako ugledne osebnosti kot manj znani aktivisti in vse, kar se najde med obema skrajnostma. Razveselilo me je, ker je bilo največ zgodb od daleč stran, iz dežel in krogov, s katerimi se ne srečujem pogosto, le v redke je bila vpeta Evropa.

Most čez nemirno vodo

Namero srečanja je odlično utiril zbor Pesmi Solomona (Songs of Solomon) z »Mostom čez nemirno vodo« (Bridge over troubled water), ki se začne z besedami:

Ko si utrujen,

ko se počutiš majhnega,

ko imaš solze v očeh,

vse jih bom obrisal,

na tvoji strani sem.

Razmere v svetu so vse prej kot rožnate, zato se je vredno opomniti, koliko velja podpora soljudi in zakaj zmoremo le skupaj prebroditi razburkano morje. Zbor nas je večkrat dvignil na noge s temperamentnimi napevi, kasneje pa je Dr. Richard J. Davidson še podčrtal pomen glasbe za našo blaginjo, torej se je zdravo obdati z njo.

Mai-Nadine Nguyen me je razjokala z zgodbo o zaupanju v semena. Njeni materi je šele v tretjem poskusu uspelo zbežati iz takrat razdejanega Vietnama. Pa še takrat se je na begunski ladji pokvaril motor in so dva tedna preživeli s skoraj nič hrane. Pojedli so vse, kar je bilo možno, le semen ne. 

Semena so simbolizirala upanje, saj bi iz njih tistega dne, ko bi pristali na bregu, vzgojili sadove, ki so hranili njihove prednike. Zamislite si, kako je bežati od doma v kriznih razmerah in ne pozabiti skrbno zaviti paketke s semeni.

Mai-Nadine zdaj živi v Kaliforniji in varuje šestdeset vrst žitaric pred pozabo, čeprav jih je, kot je povedala, v tej ameriški zvezni državi legalno gojiti le deset. Naprej jo žene navdušenje obiskovalcev, ki v posameznem žitu prepoznajo točno tisti okus iz njihove domovine, kakršnega z generično moko iz trgovine preprosto ni mogoče pričarati.

Jokal sem, ker so me na domačem vrtu čakala semena istrskega zelja, ki se je zasadilo moji zdaj pokojni materi. Pustil sem jih še teh nekaj dni, da dozorijo do konca v upanju, da se ne bodo raztrosila. Zdržala so! Zbral sem jih iz skrbno zavil v paketke, da jih razdelim mnogim, ki jim je moja mati kaj pomenila. To zelje je trajnica in je res posebno, saj je zraslo iz skale, preživelo mnoge suše in so ga vsako leto do stebla požrle srne, a se je pobralo in razbohotilo nazaj – spet in spet. Tako robustna rastlina bo nedvomno imela robustne potomce in mi vliva zaupanje, da bom zmogel prebroditi razburkano morje, čez katerega pravkar plujem(o).

Travma ni konec sveta

Dr. Jean Bosco Niyonzima je preživel ruandski genocid in svoje življenje posveča celjenju kolektivnih travm v okviru Ubuntu centra za mir. Videl je največje grozote, kar jih je človek zmožen zagrešiti. Pri osebnem celjenju mu je pomagala vzhodnjaška duhovnost in to je navdahnilo inovativno metodologijo, s katero nagovarja razširjeno travmo v ruandski družbi.

Povedal je pretresljivo zgodbo o moškem, ki je po genocidu pristal v zaporu, ker je umoril na desetine ljudi. Ko je po več kot dvajsetih letih prišel domov, ga je občutek krivde paraliziral. Terapija mu je pomagala, da se je povzdignil nad krivdo in produktivno vključil v družbo. Za to je, seveda, bilo potrebno celjenje ran v celotni skupnosti, da je lahko zaupala nekdanjemu zločincu.

David Simas je poudaril nujo prisluhniti ljudem, ki mislijo drugače kot mi. V času Obamove administracije je bila njegova naloga pozorno poslušati javnost in poročati predsedniku, kar je slišal – brez kakršnih koli filtrov. Barack Obama je prisluhnil vsem kritičnim glasovom, denimo nezadovoljstvu evangeličanke, ki jo šolski sistem ovira, da bi vzgajala otroke skladno z lastnimi vrednotami ali godrnjanju delavca na naftni vrtini, ki ga silijo kupiti električni avto, čeprav si ga ne more privoščiti.

Predsednikova naloga je pomagati ljudem, da se slišijo čez prepade. Obama je nekoč ob uboju petih policistov dejal: »Ko prejme temnopolta mati klic ob dveh zjutraj, točno ve, za kaj gre. Ko prejme žena policista klic ob dveh zjutraj, tudi ona točno ve, za kaj gre.« Za pomiritev sprtih strani je ključno sočutje in vzajemno razumevanje.

Prdec v letalu

Dr. Bayo Akomolafe nas je v poetskem filozofskem recitalu povabil, da objamemo zlomljenost in zmešnjavo v tem umazanem svetu, saj le tako ohranjamo stik z njim. Že rojstvo je krvavo in nečedno, da prevzamemo od staršev bakterije, ki nas naredijo človeške. Pribil je: “Če bi obstajala aplikacija, v kateri bi lahko pritisnil na gumb in se znebil travm, ga ne bi pritisnil.”

Namesto, da se gremo ‘rešitvenizma’, je bolje odpirati prostor poskušanja in neuspeha, skratka preizkušanja. V moralnem polju lahko najdemo mnoge pošasti, a namesto, da jih brišemo, jih poskusimo le spremljati. V politiki poraza najdemo nujno potrebno notranjo preobrazbo, da bi prekinili smrtno spiralo. Kot mravlje smo ujeti v feromonsko past: hodimo v krogu za drugimi ‘mravljami’, hočemo doseči svoj dom, a nas neskončno kroženje izčrpa do smrti.

»Vas je že kdaj doletel prdec na letalu?« je Bayo navihano spremenil temo. Ko zavohamo prdec na letalu, se ozremo naokrog in privihamo nos. S tem signaliziramo da to nismo bili mi. No, včasih to storimo tudi, kadar smo sami popestrili ozračje, a nočemo, da bi kdo posumil na nas.

Zvijačno se izogibamo nošenju odgovornosti za svoj greh, ker to počno vsi ostali. Toda zamislite si letalo, v katerem vsi nosimo odgovornost za lastne prdce, ker je to gola neizogibnost v aluminijasti cevi deset kilometrov nad morjem. Sprostiti se, prdniti in nasmehniti sosedu – to je mirovniški manifest, ki ga nujno potrebuje sodobna družba.

Ko gre pravo v pravo smer

Martha Koome, visoka sodnica iz Kenije, in Jane Davidson, nekdanja valižanska ministrica, sta osvetlili razmere v sodni veji oblasti v odnosu do blaginje in dobrega počutja ljudi. Martho je življenje peljalo iz majhne vasi do univerze in prek pomočniških del v odvetniških pisarnah vse do položaja predsednice vrhovnega sodišča v Keniji. Jane se je izborila, da se valižanska zakonodaja prva na svetu zavzema za dobro počutje (well-being), kar je zgled kopici vlad in podjetij.

Martha je kot odvetniška asistentka sprva ukvarjala z marginalnimi temami, ki so se nanašale predvsem na ženske in otroke. Spoznavanje razmer v pravu jo je pretreslo, zato se je odločila postaviti za najranljivejše skupine in jim zagotoviti dostop do pravice, kajti v Keniji pravica služi le 20% privilegiranih, ne pa množicam, ki jo najbolj potrebujejo. Do danes je kenijsko pravo naredilo ogromno ključnih korakov v smeri dostopnosti pravice vsem državljanom.

Izpoved dveh visokih pravnic, ki razumeta pomen osebne blaginje, mi je vlil upanje, da smem od družbenega sistema pričakovati človečnost. Ne le smem, moram!

Podoben primer je varovanje naravnih rezervatov v Indiji, denimo gorovja Nilgiri, ki se razteza na približno desetini površine Slovenije in dosega podobne višave kot naše Alpe. Posebnost gorovja so čajne plantaže, na katerih sobivajo ljudje in divje živali, vključno z jeleni, medvedi, panterji in tigri. Marsikaj nas imajo za naučiti!

Anarhistična babica

Vrhunec vrha je bila zame pripoved finskega arhitekta Marca Casagrande o tem, kako se je leta 2003 v Tajpeju postavil proti rušenju neformalnega naselja 400 gospodinjstev, imenovanega Grič zakladov (Treasure Hill). Mestne oblasti so z buldožerji že porušile precej hiš in ulic, ker niso bile legalne, toda Marco se jim je uprl. V naselju je našel natanko tiste rešitve, ki so jih oblasti iskale od arhitektov. Noro bi bilo zrušiti že obstoječi urbani laboratorij prihodnosti!

Prebivalci Griča zakladov so kompostirali vse organske odpadke. Iz omrežja so resda kradli elektriko in vodo, ampak minimalno – vsekakor manj od običajnih izgub. Vso odpadno vodo so prečistili in ponovno uporabili kot kmetovalci. Bili so tudi urbani “nomadi”: zbirali so zavržene vire, ki bi jim meščani sicer rekli “smeti”, in jih predelali ali ponovno uporabili.

Pobuda za obnovo Griča zakladov je mobilizirala prostovoljke z lokalnih univerz, da so se pogovorile s fanti z okoliških gradbišč. Delavci so jim pustili “ukrasti” nekaj gradbenih materialov in tako je stekla obnova povezav med hišami, ki so jih mestne oblasti do takrat že dodobra skrhale. Mreža urbanega živčevja se je hitro revitalizirala in zaživela.

Ključno orodje prenove so bile govorice. »Cela mesta lahko oblikujemo na podlagi govoric,« je poudaril Marco. »Govorice pritegnejo navdušence, navdušenci pritegnejo medije, mediji pa pritegnejo politike.« Nazadnje so se politiki prišli bahat nad izjemnostjo projekta in so ga legalizirali, čeprav ni zadoščal gradbeni zakonodaji. Hiše so bile razglašene za ‘umetniška dela’. Domačini, skratka, ne prebivajo v hišah, temveč v umetninah. 

Marco je poudaril razliko med prvotnim, matriarhalnim mestom, ki vznikne iz naravnih danosti prostora, in drugotnim, patriarhalnim mestom, ki ga poraja mehanični človek, »neodvisen« od narave. Tretja faza vznika na ruševinah druge, ko se zavemo vezi z naravo in se prepletemo z njo.

Skupni vrtovi, urbane farme in ilegalne skupnosti so pogosto matriarhalne, medtem ko so industrialna mesta zelo patriarhalna. Grič zakladov je seveda vodila anarhična matriarhinja, 86 let stara gospa Čeng, kateri se je Marco postopoma prikupil in s tem na svojo stran pridobil domačine. Če ne bi nje iskreno pridobil, ga domačini nikakor ne bi jemali resno.

Od umetnega k organskemu

Organske skupnosti ohranjajo pri življenju modre ženske (in moški!), ki so trdno zakoreninjene v objektivno stvarnost. Tovrstna modrost je bistvena tako v prvi kot v tretji fazi arhitekture.

Merilo kakovosti urbanih prostorov so tudi otroci! Selva Gürdoğan Thomsen nam je postavila preprosto vprašanje: »Kje ste se kot otroci igrali?« Velika večina se nas je igrala na odprtem in brez prisotnosti staršev. Urbanisti razmišljajo narobe, ko gradijo specializirana igrišča. Otroci potrebujejo le dovoljenje staršev, odprt prostor in prijatelje, pa si sami pričarajo najboljšo igro.

Brez odprtih prostorov in prijateljstva ni zdrave družbe. Zlasti takrat, ko smo izgubljeni. To priznavajo tudi poslednje vrstice Mosta čez nemirno vodo, ki pravijo: »Če potrebuješ prijatelja, jadram tik za teboj.«

Novih prijateljev sem nabral morda ducat, nič več. Lahko bi se na silo pomrežil s stotimi, ampak raje sem se poglobil v le nekaj njih. Tako sem prvo noč z nemškim ginekologom pred Križankami eno uro kadil cigaro. Prvič v življenju. Drugi dan sem peljal na kosilo Kanadčanko, tretji dan pa fanta iz Kambodže in punco z Japonske. Most čez nemirno vodo sem gradil še z Američanko, Brazilko, Nigerijcem, Bosanko, Škotom, Vietnamko, Indonezijko, Kolumbijcem in Danko.

Nasmejala me je Južnoafričanka Nina Hastie, razplesal jamajški glasbenik Sticky Rice, prizemljila me je Novozelandka Donna Kerridge, očarala Indijka Mallika Dutt. Razburila me je debata med imamom Hendijem in rabinko Lynn Gottleib, pretresel ples Aakasha Odedre.

Iz ognjišča je zletelo mnogo isker. Vsaj ena je pogrela moje drobovje in ne morem si kaj, da je ne podam naprej. »Da najdem pot, se moram najprej izgubiti,« si ponovim v šepetu. Prežvekujem robove svoja notranjega smisla, da kataliziram nove zmogljivosti.

Napisal: Nara Petrovič