Medicinska stroka enotno proti evtanaziji – tudi vodja vladnega sveta za zdravstvo

“Ko se bolniku maksimalno posvetimo in mu zagotovimo, kar potrebuje, potrebe po končanju življenja nima,” v luči prihajajočega referenduma o zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja poudarja družinska zdravnica dr. Tadeja Gajšek, ki dela v domu za starejše z osebami s kroničnimi in neozdravljivimi boleznimi.

“Za vedno bo ostalo v tebi, ali si človeku pomagal, mu zdravil depresijo, ali si naredil vse, kar je treba, da bi ga odvrnil od misli na tak način umiranja. Si vse naredil, da bi umrl brez bolečin,” je prepričan kirurg in vodja vladnega Strateškega sveta za zdravstvo dr. Erik Brecelj.

Brecelj pravi, da tega ne morejo zahtevati od njih. “Nisem zato študiral medicine in tega ne bom počel. Če bodo to sprejeli, bom dal ugovor vesti. Tudi če ga ne bom, tega ne bom izvajal,” je izpostavil in dodal, da tudi ne bo iskal ljudi, ki bi to delali.

Kirurg dr. Erik Brecelj (Foto: X Zdravniška zbornica Slovenije)

Tega ne bo počel, ker to ne predstavlja njegovega poslanstva. “A se tisti, ki ta zakon silijo naprej, ne zavedajo, kakšna psihična obremenitev bi bila to za medicinske sestre na oddelkih? Ob vsem delu, ki ga imajo, jih bomo zdaj obremenili še s pobijanjem ljudi,” je bil kritičen kirurg in poudaril, da tega nikakor ne podpira.

Družinska zdravnica dr. Tadeja Gajšek pravi, da si težko predstavlja, da bi jo kdo za to zaprosil. Iz svojih izkušenj pravi, da ko se maksimalno posvetijo bolniku in mu zagotovijo to, kar potrebuje, te potrebe oseba nima. “Nikakor si ne predstavljam, da bi zdravnik ali medicinska sestra sodelovala pri takšnem hitrem in instant zaključku življenja.”

Dr. Tadeja Gajšek (Foto: X Zdravniška zbornica Slovenije)

Gajškova je zaposlena v Zdravstvenem domu Adolfa Drolca, sicer pa dela v Domu Danice Vogrinec na Pobrežju, kjer je v njeni zdravniški oskrbi nekoliko več kot 300 pacientov. Gre za osebe s kroničnimi neozdravljivimi boleznimi. 200 oseb je praktično v zadnjih fazah svojih neozdravljivih bolezni, nepokretnih, 100 oseb pa je na varovanem oddelku z demenco. Pravi, da zlasti pri demenci, ki je precej kruta bolezen, morda še bolj za svojce kot za paciente, je morda nekoliko več teh želja po predčasnem zaključku življenja s strani svojcev, ker doživljajo, da njihova bližnja oseba izjemno trpi. A ko to osebo povprašaš, ta oseba tega ne pritrdi.

Nesorazmerno se obravnava pomoč pri smrti in pomoč pri življenju

Kirurg in predsednik Odbora za pravna in etična vprašanja dr. Peter Golob opozarja, da je razlika med dostopom do paliativne oskrbe in Zakonom o prostovoljnem končanju življenja bistvena. “Gre za zelo različen zakonski pristop. Ko gre za pomoč pri prostovoljnem končanju življenja, bo šlo za absolutno pravico, in jo bo imel vsakdo, ki bo izpolnjeval zakonske pogoje, medtem ko je pri paliativni oskrbi tako, da je ta odvisna od vsakoletne uredbe vlade, ki pove, koliko paliativnih timov, koliko točk za neke ambulante in tako naprej bo zavarovalnica izvajalcem plačala.”

Dr. Peter Golob (Foto: X Zdravniška zbornica Slovenije)

Po njegovih besedah to razmerje jasno kaže, kako nesorazmerno obravnavamo pomoč pri smrti in pomoč pri življenju. Slednji pa je še opozoril, da razen morda Španije, ki v neki manjši meri to tudi na tak način ureja, nobena država, ki ima bodisi pomoč pri samomoru, evtanazijo ali oboje, ne zapoveduje sodelovanja kogarkoli pri teh aktivnostih, celo izrecno zapišejo na primer kot Kanada, Belgija, da nihče ni dolžan sodelovati pri teh postopkih.

Zakon bi porušil zaupanje med zdravnikom in bolnikom

“Ljudje ne pridejo do zdravnika, do negovalnih bolnišnic. Vidimo neugodno stanje našega zdravstvenega sistema v čakalnih dobah. Tudi sam bolnik bi pogosto rad razbremenil svojce. Vsekakor mislim, da ti dejavniki lahko zelo neugodno vplivajo na njegovo avtonomno odločitev, ki sicer je lahko svobodna odločitev, vendar je iz sile, iz stiske, iz prisile,” opozarja prim. Jelka Reberšek Gorišek.

Prim. Jelka Reberšek Gorišek (Foto: X Zdravniška zbornica Slovenije)

Upokojena infektologinja izpostavlja, da mora zdravnik prisostvovati dogodku in je praktično glede na člene soudeležen pri tem. Meni, da je to velik konflikt, ki ruši zaupni odnos med zdravnikom in bolnikom in bistvo njihovega poklica. “Tega v drugih zakonih, v drugih državah, te obremenitve zdravnika ni,” je jasna.

Ž. N.