Medi(n)teran: Istrska pramenka

Istrska pramenka je avtohtona pasma ovce, ki je zgodovinsko tesno povezana z območjem Istre, zlasti z njenim slovenskim, hrvaškim in delno italijanskim delom. Gre za staro, prilagojeno pasmo, ki se je skozi stoletja razvijala v specifičnih razmerah sredozemskega in kraškega podnebja. Njena prisotnost je zaznamovala tako gospodarsko kot kulturno življenje istrskega podeželja, kjer je bila pomemben vir hrane, surovin in dohodka.

Pramenka je po zunanjih značilnostih manjša do srednje velike ovce, vitke postave, z dolgimi nogami, ozko glavo in rahlo visečimi ušesi. Ima gosto, dolgo in grobo volno, ki je bila nekoč osnovni material za izdelavo domačega tekstila. Pasma je znana po svoji trdoživosti, skromnosti in sposobnosti preživetja v težkih okoljskih razmerah, kot so sušna poletja, siromašni pašniki in omejeni viri vode. Zaradi teh lastnosti je bila dolgo časa najbolj primerna za rejo v Istri, kjer intenzivna živinoreja ni bila mogoča.

Poleg volne so bile ovce pomembne tudi zaradi mleka in mesa. Mleko istrske pramenke so uporabljali predvsem za proizvodnjo sira in skute. Meso je bilo cenjeno zaradi svoje kakovosti, zlasti pri jagnjetini, ki je bila pogosto del prazničnih jedilnikov. Vendar pa je s spremembo prehranskih navad in preusmeritvijo k bolj donosnim komercialnim pasmam zanimanje za pramenko upadalo.

V drugi polovici 20. stoletja je zaradi modernizacije kmetijstva, depopulacije podeželja in križanja z drugimi pasmami število čistopasemskih istrskih pramenk močno upadlo. Danes spada med ogrožene avtohtone pasme. Po ocenah strokovnjakov obstaja le še majhno število živali, ki jih rejci redijo v okviru programov za ohranjanje biotske raznovrstnosti. Prizadevanja za njeno zaščito vključujejo evidentiranje rodovniških živali, finančne spodbude za rejce, pa tudi ozaveščanje javnosti o pomenu ohranjanja avtohtonih pasem.

Zaradi svoje genetske pestrosti in prilagojenosti na lokalno okolje ima istrska pramenka danes pomembno vlogo tudi v okviru trajnostnega in ekološkega kmetijstva. Njeno pašo pogosto povezujejo z ohranjanjem kulturne krajine in preprečevanjem zaraščanja travišč. Kot takšna je zanimiva za rejce, ki se usmerjajo v sonaravno živinorejo, pa tudi za etnološke in turistične projekte, ki želijo poudariti avtohtono dediščino Istre.

Kljub temu ostaja prihodnost pasme negotova. Brez sistematične podpore in širšega družbenega prepoznavanja njene vrednosti obstaja nevarnost, da bo istrska pramenka izginila iz naše kulturne in naravne krajine. Ohranjanje te pasme ni le vprašanje kmetijstva, temveč tudi spoštovanja do dediščine in razumevanja pomena lokalne prilagoditve živali na specifične naravne pogoje.

Ana Zupan