»Mamila niso več upor, so anestetik«

Na obronku parka Basaglia, na podeželskem območju, kjer so nekoč delali pacienti iz nekdanje psihiatrične bolnišnice, domuje terapevtska skupnost za odvisnike La Tempesta (Vihar). Združenje, ki deluje že štirideset let, bo svojo obletnico obeležilo s posvetom, ki bo potekal danes od 9. do 18. ure v na kmetiji Angoris v Krminu. Na srečanju bodo razni strokovnjaki spregovorili o terapevtskih skupnostih s posebnim poudarkom na goriškem združenju La Tempesta. Pred današnjim posvetom smo se pogovorili s predsednikom Alessandrom Sartorijem, ki znotraj skupnosti deluje že več ko 30 let.

Terapevtska skupnost praznuje 40 let. Kako je nastala?

Rodila se je v času, ko je problem odvisnosti postal nekaj dramatičnega z zdravstvenega vidika, saj so se mamila začela širiti tako v naših krajih kot na splošno po vsej Italiji. Skupnostni pristop, ki je nastal v zgodnjih štiridesetih letih prejšnjega stoletja, je postal ena od možnosti za zdravljenja te bolezni. Terapevtske skupnosti so bile prve, ki so se lotile vprašanja odvisnosti od drog, nato pa so temu sledile javne službe. Prvi, ki so se posluževali metode terapevtske skupnosti, so bili predstavniki verskih sredin. Danes pa je naša terapevtska skupnost povsem laična.

Kdo sestavlja skupnost?

Že od samega začetka delujejo znotraj združenja psihologi, psihoterapevti, psihiatri, socialni delavci in pedagogi. Sam sem tu že 30 let. Nekaj ​​pripadnikov stare garde je še ostalo. Danes deluje dvanajst ljudi, od kuharja do psihoterapevta.

Kdo so pacienti?

Naša skupnost je majhna. Sprejme lahko največ petnajst pacientov, moških in žensk, polnoletnih. Za mladoletne je namreč v veljavi čisto posebna zakonodaja. Povprečna starost članov je med 25 in 30 let. V zadnjem času je vse več tudi mladih, recimo osemnajstletnikov, devetnajstletnikov, česar pred leti ni bilo. Vrsta uporabnikov se je sčasoma spremenila.

Kako pridejo v stik z vami?

Napotijo jih javne službe za odvisnosti. Slednje nas zaprosijo, ali smo na voljo za sprejem teh posameznikov. Terapevtska skupnost je le eden možnih odgovorov na problem zasvojenosti. Zaobjame pa celostno življenje posameznika. Oseba, ki vstopi v skupnost, ostane v njej povprečno od 18 mesecev, torej pol drugo leto. Gre za svobodno izbiro, brez nikakršne prisile. Skupnost osebi, ki prispe, ponudi nekakšno terapevtsko pogodbo.

Katere so dejavnosti pacientov znotraj združenja?

Program sestavljajo praktične dejavnosti, predvsem kmetijske narave. Obdelujejo zelenjavni vrt, skrbijo za cvetlice, rastlinjak, gojijo tudi goriško rožo. Obenem skrbijo tudi za čiščenje prostorov in kuhanje ter vse, kar spada k življenju znotraj neke skupnosti. Ob tem se posvetijo tudi psihi, udeležijo se pogovorov in srečanj. Na odvisnost moramo gledati kot na bolezen. Ne gre za osebe, ki so odvisnosti želele, v podstati je vedno neko veliko trpljenje, ki ga je potrebno iskati v osebni zgodovini človeka.

Pri okrevanju igra dejansko veliko vlogo skupnost?

Brez dvoma. Vse dejavnosti se opravlja skupinsko. To sicer ni vedno lahko, saj ne gre za osebe, ki so se same izbrale. To je kakor v bolnišnici, kjer ne izbiraš, koga boš imel v sosednji postelji. Vendar nedvomno pomaga, da imajo možnost se družiti, se pogovarjati o svojih težavah. Biti v skupnosti tudi pomaga pri odkrivanju določenih težav. Kar je sicer v današnji družbi precej težko, saj smo vsi bolj individualistični.

V 40 letih so se spremenile tudi odvisnosti?

Najbolj razširjena droga je še vedno heroin. V zadnjih časih se je pojavilo še nešteto drugih mamil. Heroinu sledi kokain, ki je sicer v odstotkih precej oddaljen. Vse bolj razširjena je uporaba psihotropnih zdravil in alkohola, predvsem med mladimi. Za alkoholike obstajajo sicer specifične službe, tudi mi pa se ukvarjamo s tem pojavom. Tudi pred 40 leti je bil heroin na prvem mestu, ob njem LSD in kaki halucinogeni. Sama uporaba mamil pa je imela drugačno vrednost, predstavljala je nek upor družbi. Danes so postala mamila neke vrste anestetik. Nekaj, s čimer skušajo duševno krhke osebe pobegniti in se ogniti težavam življenja. Večina ima za sabo tudi težke družinske zgodbe. Zaradi tega skušamo v proces vključiti tudi družine odvisnikov.

Je to odraz družbenih sprememb?

Da. Naša družba postaja na splošno vse bolj zasvojena. V smislu, da obstaja potreba po nečem, s čimer bi kljubovali nelagodjem življenja, ki postaja vse težje.

So se posledično spremenile tudi metode skupnosti?

Temeljna načela ostajajo ista, in sicer slonijo na delu s posameznikom. Recimo, da moramo v primerjavi s preteklostjo več pozornosti nameniti ustvarjanju povpraševanja po zdravljenju. Dandanes pogosto odvisniki ne prepoznajo, da imajo težavo, in jo pripisujejo nečemu zunanjemu, kar jih ne zadeva.