Mala poletna ekonomska šola: Kar se vidi in kar se ne vidi

Če se sprehodite od Zmajskega do Šentjakobskega mostu v Ljubljani, boste na približno 850 metrih našteli šest mostov čez Ljubljanico. Človek se vpraša, ali je na tako majhni razdalji res potrebnih pol ducata mostov ali gre (oziroma je v preteklosti šlo) bolj za kazanje prestiža mestnih veljakov, češ, poglejte, kako lep most smo zgradili za meščane.

Vsak most in »most« je treba plačati. Žalostno je, da večina ljudi še vedno misli, da ni tako, da ima država svoj denar, ki ga dobesedno obira z dreves. Margaret Thatcher je pred več kot 40 leti na konferenci konservativne stranke v Winter Gardens v Blackpoolo v Združenem kraljestvu dejala, da javni (državni) denar ne obstaja, da obstaja samo denar (neto) davkoplačevalcev.

Margharete Thatcher, Foto: epa

Vse, kar lokalni, regijski ali nacionalni oblastniki in vlade počno, počno torej z denarjem davkoplačevalcev. In vse, kar zapravijo z zadolževanjem, bo treba nekoč plačati z nadaljnjimi obdavčitvami.

Osnovne naloge države

Da smo si na jasnem. Ker imamo državo, je zagotovo potreben določen znesek za njeno vzdrževanje in delovanje. Osnovne naloge države in njenih uslužbencev, ki so jim ljudje zaupali, da namesto njih opravljajo določene storitve, da se sami lahko posvetijo delu in jim v zameno dajo del svojih prihodkov, so tri: zagotavljanje varnosti (vojska), vzdrževanje javnega reda in miru (policija) in (pogojno) razreševanje sporov (sodstvo). Brez vsega drugega bi ljudje lahko preživeli. A kot je čas tekel naprej, so si izvoljeni predstavniki ljudstva jemali vse večje pristojnosti in si začeli domišljati, da so poklicani tudi, da so nekakšne varuške. Država je začela pobirati davke za izobraževanje, zdravstvo, socialno varnost ter si izmislila nešteto drugih dajatev in prispevkov. Nihče ne trdi, da ni potreben davkoplačevalski denar za infrastrukturo, s tem nimam nikakršnih težav, kar je danes nekako samoumevno in nujno potrebno, imam pa zadržke do dejavnosti vlad, ki pomenijo brezglavo trošenje tujega denarja.

Za most z imenom Tromostovje, ki leži na polovici na začetku omenjene poti, lahko rečemo, da je bil zgrajen z namenom: rešil je težave s prometom, ljudem zagotovil prehod, nasploh je olajšal življenje. Povsem nekaj drugega je Mesarski most (med Tromostovjem in Zmajskim mostom), za katerega se zdi (ne glede na to, da ga je predvidel že arhitekt Jože Plečnik), da je samemu sebi namen. Oblastniki sicer trdijo, da je bil nujno potreben, da je zaradi možnosti, da se na mostu obešajo ključavnice (ključavnice zaljubljencev), postal turistična atrakcija. Za upravičevanje oblast najde tisoč in en razlog, čeprav gre preprosto za to, da pri postavitvi Mesarskega mostu niso imeli v mislih, da je ta most nujno potreben, ampak so očitno razmišljali, kje bi lahko še kaj gradili (beri: zapravljali). Tako so ven potegnili Plečnikove načrte. Most je sicer financirala Energetika, ki pa je prej Javnega holdinga Ljubljana v lasti občine. Za denar, ki so ga namenili za most, bi lahko znižali ceno storitev Energetike za Ljubljančane.

Takih gradenj je v Sloveniji precej. Kamorkoli se ozrete, boste videli nekaj novega. Sprva se vam bo vse zdelo nujno potrebno, a ko boste dobro razmislili, boste spoznali, da bi brez teh novosti z lahkoto preživeli, pa še več denarja bi vam ostalo v denarnicah.

Kar se vidi in kar se ne vidi

Za marsikoga je tako razmišljanje heretično, nazadnjaško, da ne razumem potrebe ljudi. Prav slednje je zanimivo. Kako oblast razume potrebe ljudi? Tako da ljudem s silo (z davki) vzame denar in ga potroši. In potem razglasi, da dela za dobro ljudi. Njen argument je: poglejte, kaj smo naredili. S tem pridemo do bistva.

Vzemimo primer, da se oblast odloči za graditev športnega objekta. Da je nujno potreben, pravijo, poleg tega bo zaposlitev dobilo toliko in toliko ljudi, ki bi drugače ostali brezposelni. To je tisto, kar vsi vidijo: delavci na gradbišču delajo, gradbeno podjetje ima večjo zaposlenost. A vse to je treba plačati iz davkov. Vsak cent, ki ga oblast potroši za športni objekt, je vzet davkoplačevalcem. In vsako delovno mesto, ki je ustvarjeno med graditvijo ali po njej, pomeni, da se je nekje drugje zmanjšala zaposlenost.

Toda ko je objekt enkrat zgrajen, se oblastniki trkajo po prsih: »Poglejte, če bi obveljali protesti nasprotnikov gradnje, bi bilo mesto revnejše za ta lepi športni objekt.« In ljudje ploskajo, češ, res je, mi vidimo ta čudoviti športni center. Tisto, kar ne vidijo, je, kaj bi ljudje naredili z denarjem, ki bi jim ostal, če oblast ne bi zgradila športnega objekta: nekdo bi si kupil nove hlače, drugi bi odšel na počitnice, tretji bi denar vložil v proizvodnjo.

Parabola o razbitem oknu

Oblast torej nekomu vzame in to da drugemu ali nameni za drugo stvar, pri tem se ne ve, kaj bi prvi naredil z denarjem, če mu ga ne bi vzeli. Temu tudi pravimo oportunitetni strošek – potencialna izguba zaradi izbire druge možnosti. To je že pred 175 leti opisal francoski ekonomist Frédéric Bastiat v eseju o razbitem oknu. Njegova izvirna pripoved gre takole:

“Ste že kdaj bili priča jezi dobrega trgovca Jamesa Goodfellowa, ko je njegov neprevidni sin po naključju razbil šipo? Če ste bili priča takšnemu prizoru, boste zagotovo priča dejstvu, da je vsak od gledalcev soglasno ponudil nesrečnemu lastniku tolažbo: ‘To je hud veter, ki nikomur ne prinese dobrega. Vsi morajo živeti, in kaj bi se zgodilo s steklarji, če se šipe nikoli ne bi razbile?’ Ta oblika sožalja vsebuje celotno teorijo, ki jo bo dobro prikazati na tem preprostem primeru, saj je natanko ista kot tista, ki na žalost ureja večji del naših gospodarskih institucij.

Recimo, da je popravilo škode stalo šest frankov, vi pa pravite, da nesreča prinese šest frankov steklarski obrti – da spodbudi to obrt v višini šestih frankov –, to priznavam; nimam niti besede proti temu; upravičeno sklepate. Steklar pride, opravi svoje delo, prejme svojih šest frankov, si pomane roke in v srcu blagoslovi brezskrbnega otroka. Vse to je tisto, kar se vidi.

Če pa po drugi strani pridete do sklepa, kot se prepogosto zgodi, da je razbijanje oken dobra stvar, da to povzroča kroženje denarja in da bo posledica tega spodbujanje industrije na splošno, me boste prisilili, da zavpijem: Nehajte! Vaša teorija je omejena na tisto, kar se vidi; ne upošteva tistega, kar se ne vidi.

Ni razvidno, da če naš trgovec ne bi mogel zamenjati šest frankov za eno stvar, jih ne bi mogel porabiti tudi za drugo. Ni razvidno, da bi morda zamenjal stare čevlje ali dodal novo knjigo v svojo knjižnico, če ne bi moral zamenjati okna. Skratka, svojih šest frankov bi nekako porabil, kar pa mu je ta nesreča preprečila.”

Obračun s keynesijansko ekonomijo

Bastiat je torej javnost izzval, naj uporabijo domišljijo in skušajo videti tudi tisto, kar je očem skrito, kar se ne vidi takoj. Zanimivo je, da je prispodoba francoskega ekonomista, ki je postala osnova klasičnega liberalizma in avstrijske ekonomske šole, obračunala s keynesijansko ekonomijo, še preden je ta obstajala. John Maynard Keynes, britanski ekonomist, je namreč »učil«, da vladna poraba spodbuja gospodarsko rast in da so naravne katastrofe ali celo vojne dobri za gospodarstvo, ker spodbujajo javno porabo, s tem pa gospodarstvo. Njegovi privrženci so po drugi svetovni vojni z navdušenjem šteli objekte, ki so zrasli na ruševinah in govorili o gospodarskem čudežu.

John Meynard Keynes, foto: Wikipedia

Vojno uničenje je res prineslo več dela proizvajalcem določenih dobrin (denimo gradbincem), po drugi strani je bilo delo drugim odtegnjeno. In spet smo pri Bastiatovem razbitem oknu – za kaj bi lahko ljudje porabili denar, če jim ne bi bilo treba obnoviti v vojni porušene ali poškodovane hiše? Vojne, ki jih po pravilu povzročijo vlade, torej ljudem ukradejo možnost, da denar porabijo drugače (za kaj bolj donosnega), kot bi ga sicer. Samo mir in stabilno poslovno okolje ustvarjata pogoje za proizvodnjo izdelkov z visoko dodano vrednostjo, kar posledično prinese blaginjo vsem.

Zmota “razbitega okna” v novi preobleki

Toda tudi v miru vlade s svojimi regulatornimi posegi, prisilnim odvzemom denarja (davki) in nadaljnjim prerazporejanjem na koncu povzroči več škode, kot koristi. Tipičen primer je obvezno (prisilno) plačevanje pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Država trdi, da s tem prispevkom, ki se prenakaže na Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ), poskrbi, da ne bo nihče ostal brez pokojnine ali v primeru nesreče invalidnine.

Kaj bi se zgodilo, če bi država ljudem prepustila, da z denarjem, ki ga morajo prisilno dati ZPIZ, naredijo, kar želijo. Lahko bi kupili nov avtomobil, odšli v eksotične kraje ali pa ta denar po lastni presoji naložili v zasebne pokojninske sklade, ki so veliko bolj donosni kot ZPIZ in posledično omogočajo izplačilo višjih pokojnin. Te možnosti ljudem ni dala nobena slovenska vlada, prav vse prerazporejajo denar davkoplačevalcev, kot se njim zdi prav. Oblastniki (politiki) izhajajo iz predpostavke, da oni bolj racionalno trošijo denar kot posameznik. Tipičen primer je predvolilna izjava sedanjega premierja Roberta Goloba, ki je dejal, če bi ljudem pustili več denarja, bi ga zapravili za neumnosti. To je zmota »razbitega okna« v novi preobleki in z debelejšim svežnjem denarja davkoplačevalcev, ki si ga vzamejo oblastniki.

Jože Biščak