Luka Gluvić: Jaz nisem ta

Bandini Records, 2025

Piše: Matej Krajnc

Se spomnite, kako je v filmu See No Evil, Hear No Evil Gene Wilder okurcal Richarda Pryorja, ker je ta kar naprej preklinjal? Fuck to, fuck ono … Pryor je bil slep, Wilder gluh in tako nekako sta se odzivala na svet. V samospevstvu je odzivanje na svet pomemben faktor pri ustvarjanju in vsak od nas, ki živimo na tem polju, je vedno silno firbčen, kako se bo v tem ali onem trenutku odzval njegov sodrug. Potem se spodobi o tem tudi kaj napisati in ko je pred kratkim v moj poštni predal pricingljalo obvestilo o novem albumu Luke Gluvića, si pač nisem mogel kaj … Gluvić se je v zadnjem slabem desetletju povzpel na sam vrh našega samospevskega Parnasa in s seboj prinesel še izročilo t. i. americane, glasbene zgodovine juga ZDA, kjer, v neki virtualni resničnosti, biva tudi Bandini Records, njegov samospevski brand, samoizdatska izdavačka kuća, založniški mikrokonglomerat, v katerem Gluvić v miru ustvarja in priobčuje, ko se mu zdi, da ima kaj povedati.

Tokrat je priobčil mini album, ki je eden njegovih priljubljenih formatov, in sledi februarskemu dolgometražcu Kdo je tu nor. Tega je marca predstavil na koncertu s svojim bendom, Zasedbo, tule pa se spet predstavlja sam na svoj honkitonkovsko bluzovski način z jasno oznako lo-fi. Album je posnel sam na mobitel, a če prisluhnete, se to komajda kaj sliši – dandanes z mobilnimi napravami naredite vse in tudi Gluvić je igral, pel, multitrackal … kot bi z njim v sobi bil bend. Ustvarjanje s pametnimi mobilnimi napravami je dandanes lahko bodisi modus vivendi bodisi učinkovit eksperiment; pri Gluviću je mirno oboje. Tudi na naslovnici je v tem furmu, skuliran, miren, nikoli rhinestone cowboy, ampak bolj Srečni Luka, ki jezdi v sončni zahod … a tam se namesto nedoločljive prihodnosti vselej kaže nova plošča.

Gluvić v opisu plošče, ki je na voljo na Bandcampu, zapiše: “Na malem albumu se v petih pesmih odslikava svet, kot ga vidi tisti, ki je že večkrat padel – in vstal. Album je sprehod po razpokah sodobnega časa, kjer se mešajo ironičen pogled na družbo, bridkost ljubezenskih razhajanj, osebno kesanje in iskanje odrešitve. V verzih zveni glas človeka, ki noče razlagati – a vse pove. Ki sanja, a ve, kako se konča. Ki gre do reke, da bi se opral, in ob tem najde resnico o sebi: da ostaja to, kar je – človek. To ni album odgovorov. Je zbirka uvidov. Preprostih, bolečih, iskrenih. Za tiste, ki še niso povsem izgubili človečnosti.” Za to tudi v resnici gre: gre za človečnost, primarni faktor obstoja, ki ga dandanes vztrajno izpodriva razčlovečenost. Pesmi so kratke in že v prvi je vse jasno: “Zlomi kost, sam si jo naravnaj. Za 20 posto, kupi karto za raj. Nekaj dobrega se nam tu godi, še preden migneš, vse izpuhti.” V naslovni, nekolikanj cashevsko-nelsonovski baladi, pa se ta sentiment nadaljuje: “A lahko sanjaš naju dva, kako skupaj se ljubiva in pokažem ti, kako vse se konča, tako je, ko človek se pozna.” Gluvić hoče ostati v dometu “človeka” … točneje, ne da hoče: zmore ostati, ker je tak, kakršen je. Skozi pesem se vleče nekakšno dylanovsko itaintmebabyjevsko občutenje, ki se v navedenem refrenu predene v “statement” resnice in samozavedanja. Podobno tudi naslednja pesem Rečni breg, kjer še enkrat zelo jasno pove: “Umiral sem že neštetokrat, na novo vse začel, naj reka spet odnese vse, samo ljubezni ne. A ta reka je ledena, kot da čas jo je uročil, ne morem zbrisati, kar je bilo, ne, kar sem bil – človek.” Človek je bistvo Gluvićevega pisanja, bistvo njegove identitete in tako se odvrtita tudi zadnji pesmi na albumu, Glej naprej, Orfej in Mrak se spušča, kjer zasledimo: “A napišem še en verz, mrak se plazi za menoj, pesem je končana, dovolj človečnosti za nocoj.” Malce samoironični zaključek plošče kvečjemu potrdi začrtani credo.

Za prihodnost samospevstva se ni bati.