Luis Le Roy: Eko katedrala

V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je Luis Guillaume Le Roy (1924–2012), nizozemski filozof in umetnik – sam se je oklical za ekotekta – oblikoval krajinskoarhitekturne poteze, utemeljene na spreminjanju naravnih ciklov skozi čas. Njegove ureditve so čas upoštevale kot temeljni gradnik, enako pomemben kot materialni gradniki: kamenje in strešniki, ki so kot odpad ostali na gradbiščih in med katere je nasejal različne vrste rastlin. Menil je, da prostorska poteza zaživi šele v času, ki presega dimenzije enega življenja. Temu principu je rekel »katedralsko mišljenje«. Arhitekti katedral so vedeli, da ne bodo videli zaključka svoje mojstrovine, osmišljala jih je pozicija dostojnih prednikov. Njegove ideje v zadnjem času znova vzbujajo pozornost, saj utemeljujejo kreativno sodelovanje med rastlinami, živalmi in ljudmi – ne le v polju umetnosti, temveč kot osnova sodobnega ekološkega razmišljanja in krajinskega oblikovanja.

Drevesa v mestih sadimo, da bodo njihovo senco uživali naši vnuki.

Več kot 50 % sveta živi v mestih in ta trend se še povečuje. Zato je oblikovanje mestnega prostora ključno za prihodnost naše skupnosti.

Predstavljajte si mesta, zasnovana tako, da spoštujejo naravne cikle, z njimi iščejo sožitje, namesto da bi jih krotili po svoji trenutni meri. Zelena mesta, z velikimi zveznimi zazelenjenimi površinami, ki jih za svojo infrastrukturo uporablja vse sorte življa, z zelenimi strehami in fasadami; javni prostori bi bili podobni mestnim gozdovom, spoštovala bi se lokalni karakter in genius loci, raba površin bi bila mešana in zgoščena, ulice živahne in odprte, ljudje bi veliko hodili peš, se srečevali in pomenkovali ter vse opravili na razdalji 15 minut, kolesarili bi ali uporabljali javni promet, ki bi dejansko funkcioniral.

Predstavljajte si, da zeleni prehod ne bi bil ideološka tema in da arhitektura in krajinska arhitektura ne bi bili aparat določene politične opcije, bogato podprt s skupnimi sredstvi nas vseh, zato da afirmira določeno politično ideologijo, ampak bi dejansko na podlagi znanja, izkušenj in odprtosti oblikovali mesta tako, da bi dobro funkcionirala – v resnici, ne le v teoriji. In da bi bile tudi tistim trmasto vztrajajočim izven javno kontroliranega politično-ideološkega sistema dane enake možnosti za ustvarjanje, čeprav na podlagi dobrih idej, prodornosti in svežine, ne ozkih interesov in poznanstev.

Poglejmo nekaj Le Royevih izhodišč.

KATEDRALSKO NAČRTOVANJE

Katedralsko razmišljanje se nanaša na dolgoročno vizijo, saj lahko gradnja katedral včasih traja stoletja. Arhitekti katedral so se zavedali, da končnega rezultata ne bodo nikoli videli. V današnjem času, ko je vrednota takojšnje zadovoljstvo, pogosto pozabimo, da bomo Zemljo zapustili svojim vnukom. Toda ponovno bi lahko postali predvsem – dostojni predniki in tako razumeli svojo vlogo.

Le Roy je leta 1973 objavil knjigo Natuur uitschakelen, natuur inschakelen (Izklopiti naravo, vključiti naravo), v kateri predstavlja svojo vizijo razvoja vrtov, parkov in mest. V njej je zavrnil načela monotonega, funkcionalističnega nadzora in načrtovanja naravnih krajin znotraj visokih ograj. Verjel je, da so naravni sistemi bogati, kompleksni in spreminjajoči se ter ponujajo drugačna izhodišča za prostorsko načrtovanje.

EKO KATEDRALA

Le Royeva krajinska ureditev Eko katedrala (Mildam, Nizozemska, 1983) predstavlja edinstven pristop k trajnostni arhitekturi in vključevanju skupnosti. To je kraj, kjer svobodno sobivajo ljudje, živali in rastline. Je javni prostor, ki presega konvencionalne okvirje. Procesi rasti in razpadanja spontano prehajajo skozi čas, brez dodatnega vzdrževanja in dela. Z gradnjo struktur iz odpadnega materiala, kot je kamenje, ki ostane po gradnji tlakovanih površin, je krajini vdahnil raznolikost, vabljivo za rabo različnega življa. Cementa in malte ni uporabljal, da bi lahko v majhnih razpokah in luknjah omogočili gnezdenje manjšim živalim, insektom ali rastlinam.

Eko katedrala je odprta, rastoča in spreminjajoča se struktura, ki je rezultat vseživljenjskega partnerstva med vsemi naravnimi organizmi – ljudmi, rastlinami in živalmi. Uresničuje se s pomočjo proste energije, ki jo zagotovijo naravni organizmi – in se skozi prostor in čas povsem naravno razvija v zelo kompleksno strukturo. Končna oblika ni vnaprej določena z risbami ali modeli, temveč gre za spontano soustvarjanje.

SMETIŠČE – SVETIŠČE

Njegovi krajinski posegi se razvijajo postopoma in spontano. Osnovni gradniki njegovih vrtov so gradbeni odpadki. Vrsto let je recikliral najrazličnejše materiale, pridobljene iz rušenja cest in tlakovanja in jih uporabljal v svojih ureditvah. Njegova dela so temeljila na metodah, kot so sortiranje, vlčenje, pomikanje, metanje in nalaganje gradbenih odpadkov. V parkih je ustvaril posebne strukture, ki so spominjale na arhitekturne ruševine.

Le Royevo delo je danes zelo aktualno. Spodbuja k razmišljanju, kako lahko naši prostori postanejo ne le funkcionalni, ampak tudi harmonični ter kako lahko ustvarimo trajnostna in biodiverzitetna okolja, ki bodo služila prihodnjim generacijam. Tudi kot vir navdiha.

Nina Granda

Del vsebine je bil objavljen v številki Outsiderja, tematsko posvečeni krajinski arhitekturi

Outsider #39: Krajinska arhitektura, oblikovanje prihodnosti

Vir fotografij: Die Gartenkunst: Jan Woudstra, ‘The Eco-cathedral: Louis le Roy’s expression of a “free Landscape architecture”’, Die Gartenkunst 20:1 (2008), pp.185- 202. ISSN 0935-0519