Komu naj se zahvalim?

Ni treba, da je ravno zahvalna nedelja, da človek potegne črto pod dogodke, srečanja in smeri svojega življenja in da si vsaj enkrat na leto prizna, da ga vse, kar je, kar ima in zna, presega, in da mu je bilo vse podarjeno: če ne drugače, kot seme, ki ga je potem vzgojil do te mere, da si lasti zasluge za razcvet in žetev. Ne nazadnje je zahvalna nedelja strateško postavljena v odzven vseh svetih in vernih duš, ko človek lahko s Sašo Vegri – pesnico, ki sem jo, nerazgledan, kot sem, vsa leta poznal le po njenih duhovitih otroških pesmicah, zdaj pa odkrivam njen pretresljivi življenjski opus – izreče: »Koga naj prekolnem/ali komu naj se zahvalim/za pogled/na ta svet?/Katerega deda,/katero staro mater/naj izberem/iz te dolge vrste/že zdavnaj umrlih ljudi,/ki jim tam nekje/prižigam sveče?« Vem, vse prihaja od Boga, a Bog se, hvala bogú (naj mi bo dopuščeno nekoliko ironije), ne omejuje zgolj na neposredne stike, temveč se zato, da bi mi pokazal svojo neizmerno ljubezen, poslužuje, koga...