Kolumna: Prava politika se pokaže na robu

Stanovanjska politika je po eni strani izredno preprosta. Če naj bodo stanovanja dostopna, je treba zagotoviti, da jih je dovolj. Če lahko država z različnimi ukrepi doseže, da je na voljo več stanovanj, se bo tehtnica razmerja moči na trgu prevesila bolj na stran tistih, ki iščejo dom, in manj na stran tistih, ki v nepremičnine investirajo denar.

A tu, v tej trditvi, sta tudi dva razloga, da je stanovanjska politika izredno kompleksna. Prvi je ta, da je predmet zanimanja tukaj objekt, ki je za nekatere primarno investicija, vir dohodka, za druge pa prostor tega, kar želijo, to pa je dom. Drugi razlog, zakaj je stanovanjska politika težka, je ta, da se v resnici ukvarja predvsem z vprašanjem moči v naši družbi.

Izjava, da bodo v stanovanjih živeli ljudje, je skrajno banalna, a vendar umešča vprašanja stanovanjske politike globoko v razmislek o navadah in potrebah ljudi, ki se spreminjajo. Eden od najpomembnejših razlogov, da se potrebe po stanovanjih v Sloveniji povečujejo, je manjšanje skupnosti, v katerih živimo. Povprečno gospodinjstvo se je v zadnjih desetletjih zmanjšalo, zaradi česar se je ob precej počasni rasti števila prebivalstva povečalo število bivališč, v katerih živimo.

Razlogi za povečanje števila gospodinjstev so večinoma dobri. Veliko ljudi je tudi v višji starosti dovolj čilih, da živijo sami v lastnem domu. Ljudje si ustvarijo družine in gredo na svoje. In včasih je žal nujno, da gre družina tudi narazen. Tudi na primer možnost ženske, da zapusti nasilnega partnerja in gre živeti na svoje, drugam, pomeni nastanek novega gospodinjstva in je del stanovanjske politike.

Hkrati pa praktično nikoli ne živimo sami. Stanovanje je del naselja ali soseske. In tudi osamljena naselja potrebujejo vezi z večjimi urbanimi centri. Večina pa nas živi v mestih. Stanovanjska politika je torej hkrati tudi odločanje o rabi prostora. To ne pomeni zgolj razdelitev zemlje na zazidljiva, ki so bodisi stanovanjska ali komercialna, in pa kmetijska zemljišča, ampak preudarno povezovanje teh vseh prostorov. Kvaliteten urbanizem pomeni, da imajo tako prostori bivanja kot prostori dela, pa tudi druženja, telesne aktivnosti in kulturnih dejavnosti za ljudi večjo vrednost, a so hkrati bolj dostopni, tako fizično kot cenovno, kar pa je v vsakem primeru povezano.

Začetek in konec stanovanjske politike pa je seveda gradnja stavb. Izgradnja na primer večstanovanjskega bloka je precejšen organizacijski podvig. V mojem srednje velikem stanovanjskem bloku je na primer skoraj deset tisoč ton različnih vrst materiala. Koliko tisoč ton materiala je potrebnih za gradnjo soseske?

Vsi koraki, ki so si sledili od spodaj navzgor, so koraki, kjer vprašanje stanovanja presega interese posameznika in vprašanje cene oziroma tržnega mehanizma ponudbe in povpraševanja. Stanovanjska vprašanja so nujno obča, skupnostna vprašanja, s tem pa področja delovanja države. 

Potem ko smo v Sloveniji tri desetletja zanemarjali stanovanjsko politiko po tem, ko je nova država nekdanja družbena stanovanja delila po simbolični ceni, so posledice prepuščanja gradnje novih stanovanj in zagotavljanja najemnih stanovanj vidne na vsakem koraku. Mladi, ki si ne morejo privoščiti dobiti ustreznega doma in živeti stabilno ter v blaginji, ki je potrebna, da bi se odločili ustvariti družino, so seveda najbolj očiten primer. A posledice zanemarjanja so tudi prometni zamaški, posebno v prestolnici. Razseljevanje ljudi, ki so morali svoj dom iskati vse bolj daleč od krajev dela, šolanja, druženja in drugih aktivnosti, je povzročilo silen porast cestnega prometa, z vsemi z njim povezanimi stroški, tako za voznike same kot tudi za okolje in zdravje.

Stanovanjska politika tako ni strošek, ampak ustvarja izjemno vrednost za družbo. Če tega ne zaznamo z merami, kot je BDP, to več pove o teh merah kot o čem drugem. Nasprotno je umanjkanje stanovanjske politike izredno drago, kar kaže tudi eksperiment, ki si ga je privoščila Slovenija, po tem, ko je s tako imenovanim Jazbinškovim zakonom zaprla poglavje aktivne vloge države v ustvarjanju ne samo stanovanj, ampak predvsem sosesk.

Razlog, zakaj je ta politika kljub vsem tem prednostim še vedno tako težko dosegljiva, je očiten že pri sprejemanju manjših sprememb, kot je na primer omejitev kratkoročnega najema stanovanj, torej oddajanje preko platforme Airbnb. Močan lobi lastnikov nepremičnin, ki te nepremičnine oddajajo v najem, je poskrbel za številne nepričakovane zasuke v sprejemanju zakonodaje, kjer so se omejitve kratkoročnega najema na vsakem koraku manjšale. Gre namreč za vprašanje, ki zadeva interese precej bogatih ljudi, ki si lahko privoščijo lobiranje. Ni jih malo, ki jim ta stanovanja omogočajo, da na primer ne hodijo v službo.

Ena največjih ovir za resno soočenje z izzivi stanovanjske politike je, da si velik del državljanov, ki so vendarle vsaj del svojega življenja preživeli v drugačnih družbenih okoliščinah, sploh ne more predstavljati, kako bogati so postali nekateri njihovi sodržavljani in o kakšnih nepremičninskih premoženjih je govora. V Ljubljani je bilo v zadnjem desetletju okoli petina stanovanj kupljenih kot naložba. Vsaka stanovanjska politika mora zato vzeti v obzir, da se podaja v boj proti interesu bogatih. In če želi stanovanjska politika biti uspešna in ustvariti dodatno vrednost za vse, mora v tem boju zmagati.

Gal Krizmanič