Kočan: Po treh letih vojne Hamas oslabljen, Izrael pa želi ohraniti svobodo delovanja

“Tri leta po 7. oktobru 2023 (…) politični problem ostaja praktično enak,” je povedal Kočan, raziskovalec z ljubljanske Fakultete za družbene vede. Kot je pojasnil, je Hamas bistveno oslabljen, vendar ni izginil kot akter, Izrael pa si še naprej prizadeva preprečiti obnovitev vojaških zmogljivosti Hamasa in ohraniti dovolj svobode delovanja, da se 7. oktober ne more ponoviti. Po navedbah Kočana je Izrael bistveno manj pripravljen sprejeti obstoj velikih sovražnih vojaških zmogljivosti neposredno ob svojih mejah, kot je bil pred tremi leti. Pri tem je spomnil na izbruh več križnih žarišč v regiji od smrtonosnega napada Hamasa na Izrael. V Libanonu, kjer so izraelske sile zasedle položaje na jugu države, si denimo Izrael še naprej prizadeva zmanjšati vojaško strukturo šiitskega gibanja Hezbolah in ga potisniti stran od meje, v Siriji pa želi preprečiti nastanek novega vojaškega prostora za Iran oziroma druge sovražne akterje in ohraniti varnostni pas na jugu države. V luči tega je Kočan ocenil, da sta bila Iran in njegova mreža proksijev, zlasti Hamas in Hezbolah, močno prizadeta. “Vendar oslabljena (še) ne pomeni odpravljena. To lepo kaže sedanji Jemen, kjer so hutijevci postali verjetno najbolj odporen del iranske regionalne mreže, medtem ko proiranske oborožene skupine v Iraku ohranjajo precejšen političen in vojaški vpliv,” je dodal. Dogajanje v Jemnu je tudi izpostavil kot eno največjih trenutnih žarišč v regiji. “Napredek hutijevcev proti Taizu in njihova okrepljena prisotnost ob Bab el Mandebu dajeta skupini vzvod, ki presega pomen samega Jemna. Vpliva lahko na svetovno trgovino, energetske tokove in varnost Savdske Arabije,” je opozoril. Ob napredovanju hutijevcev in njihovih napadih na Savdsko Arabijo je še ocenil, da novi obrambni sporazum med Rijadom, Islamabadom in Ankaro povečuje možnosti za koordinirano pomoč Savdski Arabiji. Vendar sporazuma ne dojema kot 5. člen severnoatlantske pogodbe, ki podpisnice zavezuje k medsebojni pomoči v primeru oboroženega napada. “Politična solidarnost in skupno odvračanje sta eno, odločitev Pakistana ali Turčije za neposredno vključitev v novo jemensko vojno pa nekaj povsem drugega,” je dodal. Na vprašanje o poteku mirovnih prizadevanj glede Gaze in vojne proti Iranu, ki sta jo februarja sprožila ZDA in Izrael, je Kočan odgovoril, da je pri obeh konfliktih problem presenetljivo podoben. “Strani se lahko približajo glede končnega rezultata, ne morejo pa se dogovoriti glede zaporedja in (verodostojnih) jamstev,” je dejal. Pri tem je pojasnil, da je v Gazi jedro dileme vprašanje, kdo bo prvi naredil nepovratni korak. “Hamas želi zagotovilo izraelskega umika, preden dokončno odloži orožje, Izrael pa želi razorožitev, preden izgubi vojaški nadzor,” je povedal in se zavzel za zunanji mehanizem, ki bi verificiral razoroževanje, izraelski umik in prevzem oblasti s strani palestinske administracije. Tudi pri Iranu je izpostavil podobno logiko. Teheran pogojuje normalizacijo plovbe skozi Hormuško ožino in širši dogovor z ameriškimi koncesijami, Washington pa noče nagraditi Irana za uporabo Hormuza kot vzvoda, je dodal. Hkrati je ocenil, da neposredna vojna z Iranom ni dosegla vseh deklariranih ameriško-izraelskih ciljev. “Iranski režim je ostal na oblasti, Iran ohranja sposobnost regionalnih napadov, vprašanje njegovega jedrskega programa pa ni politično rešeno. Konflikt je zato Iran vojaško oslabil, ni pa odpravil njegove sposobnosti povzročanja zelo visokih stroškov nasprotnikom,” je dodal. Prepričan je tudi, da prihajajoče parlamentarne volitve v Izraelu ne bodo prinesle bistvenih sprememb glede izraelske percepcije regionalnih groženj. “Opozicijska vlada bi bila verjetno bolj pripravljena obnoviti odnose z evropskimi partnerji, zmanjšati vpliv skrajne desnice in pragmatičneje pristopiti k dogovoru o Gazi. Ne pričakujem pa radikalnega obrata izraelske varnostne politike do Irana, Hezbolaha ali vprašanja demilitarizacije Gaze,” je dodal.