Ko umolkne zdrava pamet, pridejo na sceno fanatiki in bedaki

Slovenski politični diskurz je kot gostilniški prepir. Vsi vpijejo drug čez drugega, nihče nikogar ne posluša, resnica pa leži nekje na tleh pod mizo. V tem kaosu glasovi zdravega razuma pogosto obmolknejo. Preprosto se jim ne da več. In kdo ostane? Več ali manj le še tisti, ki imajo nek konkreten interes. Lahko da politični, mogoče finančni ali pa zgolj potrebo po petih minutah slave v medijih.

Zadnje čase sem se večkrat zalotil pri razmišljanju, da bi stopil z odra, zaprl računalnik in se umaknil iz tega cirkusa, ki mu v Sloveniji pravimo politično komentiranje. Zakaj bi se pravzapral mučil? Resnega plačila ni, novinar nisem, političnih ambicij nimam, nobena stranka me ne plačuje, niti ne čakam na kakšen udoben stolček. Poslovno sem uspešen, glede na vrednote pa nekih neizpolnjenih želja po strašnih milijonih in dodatnih jahtah tudi več nimam. Kar zame danes res šteje, je predvsem notranji mir. Logično bi si bilo torej reči: “Naj se gredo brez mene.” Mogoče celo: “Naj se utopijo v lastnem blatu.”

Pa vendar ne morem. Vsaj zaenkrat še ne. Ne zato, ker bi bil kakšen mučenik, ki se trga za narod. Preprosto mi ni vseeno, kam gre ta država. Ko gledam neumnosti in razpoke v naši družbi, ki jih širijo avtentični bedaki in drugi brezvezniki, ideološki fanatiki in tihi oportunisti, se mi zdi, da je molk enako slab, kot če bi pljunil na lastno vest.