Ko telo reče dovolj: Zgodba Roka Čoža o izgorelosti, ranljivosti in notranji preobrazbi

6 hours ago 15

ARTICLE AD

Rok Čož v oddaji Moja zgodba govori o svoji zgodbi. Pri tridesetih letih se mu je zgodila prelomnica. Izgorelost ga je ustavila.

Imunski sistem je začel pešati

»Da bi se spomnil trenutka, se ne, ker se dogaja postopoma, ampak takrat, ko sem res opazil, da nekaj ne štima, je bilo, ko se je moje zdravje začelo slabšati. Imunski sistem je začel pešati, vedno pogosteje sem zboleval, imel sem vročino, težave z želodcem. Težave so se začele kopičiti. Vse se je vrtelo v začaranem krogu, ki se ni končal. Začel sem raziskovati in opazil, da je to stvar, ki ne bo šla sama od sebe stran.«

Zavedal se je, da potrebuje spremembe. »Upal sem, da mi bo zdravnica povedala, kaj je izvor težav. Vsakič, ko smo šli nekaj pogledat, je vse pokazalo, da je ok. Ko začneš raziskovati, malo poguglaš simptome. Hitro vrže kak rak, multiplo … in vedno je večji strah. Občutek sem imel, da je telo proti meni. Kot da nekaj v meni ne štima in da imam kratek čas, ko lahko to ugotovim, kaj je ta problem, in ga rešim. A nisem in nisem ugotovil, kaj bi to lahko bilo.«

Pove, da ko je človek pod stresom, to sprejme kot normalo. »Jaz nisem vedel, da sem pod stresom, ker nisem vedel, kako je, če nisi. Ko sem začel raziskovati, opazovati, sem začel stres dojemati kot stres, da to ni normalno, da se ves čas tako počutim in da je tu verjetno vzrok mojih težav. Mislim, da je bil glavni vzrok vsega, da svojih težav nisem sproti reševal, ampak sem pred njimi bežal. Vzroke sem iskal zunaj. Sem skadil cigareto, šel žurat, prižgal TV. Vsakič, ko sem čutil, da me nekaj žre, sem želel pobegniti. To sem vrsto let delal in problemi so bili pometeni pod preprogo, in preproga je bila vedno večja. Začaran krog, vse se počasi nalaga.«

»Živimo v družbi, kjer nam je pomembno, kaj drugi mislijo o nas. Tudi če se počutimo šibki, se navzven delamo močne. Ne priznamo si, da imamo problem. Tu pademo v začaran krog, ker ne pogledamo vase,« pove.

Kako pomembno je, da si je dovolil biti ranljiv?

»To je ključno. Mi ne moremo osebnostno rasti, brez da si pustimo biti ranljivi. Ranljivost ni šibkost — je v resnici moč. Da si upaš pogledati resnici v oči in reči bobu bob. To ni priznanje poraza. Pogledaš stvari takšne, kot so, in to ti omogoči stopničko naprej. Če čustvene inteligence moški ne razvije, pride do zdravstvenih težav. Če stvari predolgo pometamo pod preprogo in tlačimo, če pred težavami bežimo, prej ko slej plačamo račun. Moški mislimo, da moramo prikazovati nek imidž — kot neki stebri, ki jim nič ne pride do živega. In igramo neko igro. A izigramo sebe.«

“Včasih sem gledal na stres kot na stranski produkt telesa”

Pove: »Nisem ga razumel, nisem vedel, od kod pride. Ene in iste situacije so se ponavljale. Spraševal sem se: ‘Joj, kako ga lahko zmanjšam?’ — in sem bežal. Nisem se poglobil v vzrok stresa. Potem pa sem na neki točki spoznal, da ko odkrijem, zakaj se sekiram, in da se mi pravzaprav ni treba sekirati, sem stres začel dojemati kot učitelja. Ker se pojavi tam, kjer nimam stvari razčiščenih. Ko se naučim stvari sprejeti, jih lahko pustim za sabo — in mi več ne povzročajo stresa. Ko sem to začel delati, sem začel tudi osebnostno rasti.«

Napisal je dve knjigi, da bi to približal drugim ljudem. In kaj je tisto, kar najbolj muči druge ljudi? »Ljudem pokažem, da smo dovolj takšni, kakršni smo. Da ni treba biti nič več. Ko to sprejmemo, lahko delamo na sebi, se nagrajujemo — ampak ne skozi sram in občutek krivde. Bojimo se sami sebi verjeti. Imamo ves čas neke izgovore — zase in za druge. Ne znamo se sprejeti. Od majhnega so nas učili, da moraš več in več, in da v resnici nikoli nisi dovolj.«

Danes živi precej drugače, dela stvari, ki jih rad počne, in je z ljudmi, s katerimi želi biti. »Začel sem vsako jutro trenirati, meditirati, bolj paziti na prehrano, bolj spoštovati svoj čas. Več stvarem sem rekel ne. Nisem več lovil priložnosti povsod.«

Celotnemu pogovoru prisluhnite spodaj.