Klub s slovenščino v pravilniku in duši

»Vi niste nogometni klub, ste politični.« »Ja smo, delamo jezikovno politiko.« S tem odgovorom na enega najbolj pogostih očitkov, ki letijo zoper celovški Slovenski atletski klub (SAK), njegovega poslovodje Silva Kumra bi lahko povzeli 55 let edinega koroškega nogometnega kluba, ki ima v statutu zakoličeno slovenščino.

SAK je nastal leta 1970, eden od ustanovnih članov je bil komajda 18-letni Zdravko Inzko, pozneje diplomat in visoki predstavnik za Bosno in Hercegovino. Klub je prva tri desetletja svojega delovanja doživljal geografsko odisejo, dokler ni dokaj stalnega igrišča našel za celovško Slovensko gimnazijo. Tamkajšnje igrišče pa sploh ni zadostovalo za potrebe kluba, v katerem je v teh desetletjih igralo od 6000 do 7000 igralcev. Pred dvanajstimi leti so končno dobili igrišče, na katerem je dotlej igral Welzenegg, ki je prenehal z delovanjem.

Odnosi politike so vselej bili ambivalentni, politično zgodovino SAK-a so zaznamovale prikrite podpore nekaterih samoopredeljenih nacistov, pa tudi članstvo Luke Kaiserja, sina koroškega socialdemokratskega deželnega glavarja Petra. Mlajši Kaiser se še danes predstavlja kot navijač slovenskega celovškega nogometnega kluba, oče pa navija za nemško govoreči KAC. Dežela velja sicer za podpornico Slovenskega atletskega kluba, na Mestni občini Celovec pa se rado zatakne ...

Med včerajšnjim obiskom državne sekretarke Vesne Humar na igrišču v Welzeneggu (celovška predmestna četrt nima slovenskega imena) je bil navzoč tudi Zdravko Inzko, danes predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev. Z navzočimi se je spominjal ustanovitve kluba, ko so zasnovali še danes ohranjeni logotip. Inzko se je spominjal tudi prve tekme kluba. V legendo so se zapisala predvsem potovanja igralcev. Urban Popotnik (uradno Popotnig) se je iz Bistrice na Zili pripeljal z mopedom, sto kilometrov vožnje, maksimalna hitrost 40 kilometrov na uro. Po prihodu mu prvih deset minut sploh ni uspelo hoditi.