Kitajski miti

V klasični mitologiji je Dolus vajenec Prometeja, ki iz gline ustvarja figure ter jih nato oživlja. Ko je Prometej nekoč končal figuro Resnice, je zapustil svojo delavnico, kar je Dolus izkoristil in sam naredil dvojčico Resnici. Vendar pa mu je zmanjkalo gline, in tako ta ni imela nog. Ko se je Prometej vrnil, je oživel obe figuri, vendar je samo njegova Resnica lahko začela hoditi po svetu, Dolusova pa je obstala na mestu. Slednjo je Prometej zato poimenoval Laž. Dolus pa je postal zavetnik zvijačnosti in prevarantstva.

Zahodna civilizacija temelji na predanosti resnici in iskrenosti. Prevare razumemo kot nekaj slabega. A druge civilizacije vidijo stvari drugače. Laž vidijo kot umetnost in kot sestavni del boja za pravico. Sun Tsu tako pravi, da vse temelji na zavajanju. Ko smo sposobni napasti, moramo delovati, kot da nismo sposobni; ko se prepozicioniramo, moramo dajati vtis, kot da smo nedejavni; ko smo blizu, moramo sovražnika prepričati, da smo daleč; ko smo daleč, moramo sovražnika prepričati, da smo blizu.

Kitajski poslovneži, diplomati in politiki imajo zato dolgo strateško kulturo ustvarjanja utvar. Na usklajevalnih sestankih kimajo in pritrjujejo, nato pa naredijo po svoje, kot da se ne bi nič dogovorili. Zato standardizacija, certifikacija in sklicevanje na pogodbe ali črke na papirju ne prinašajo rezultatov. Prav tako na Zahodu hitro podležemo tudi kitajski strategiji šokiranja in impresioniranja. Najvišje stolpnice, najhitrejši vlaki, najmočnejše elektrarne, najučinkovitejša javna uprava, strateškost in preudarnost v vsakem političnem koraku, enotnost države, državljanov in komunistične partije itd. A vse to je le fasada, za katero se skrivajo velike težave. Vse to so prevare, na katere na Zahodu ne smemo nasesti.

Kitajske prevare

Prvi mit so kitajske uradne ekonomske številke. Te se ne ujemajo: Kitajska je uradno v deflaciji že 35 mesecev, njen proračunski primanjkljaj je kar 50 odstotkov večji kot lani, a hkrati poroča o petodstotni gospodarski rasti. V zgodovini ne poznamo primera države v deflaciji, ki bi realno rasla s takšno hitrostjo, sploh če temu dodamo mednarodno statistiko, kot je padanje indeksa nabavnih menedžerjev (PMI), ki prikazuje mesečne trende ponudbe in povpraševanja, ter visoka brezposelnost mladih (okoli 30 odstotkov). Kitajska je nehala objavljati svojo statistiko leta 2023, vidimo pa, da gre pri kitajskih številkah z naslovnic za utvaro. Povečan izvoz Kitajske in njena čezmerna proizvodnja sta pokazatelja šibkosti, in ne moči. Oba delujeta kot avtoimuna bolezen, saj znižujeta cene tudi na Kitajskem do mere, da so slednje celo pod proizvodnimi cenami.

Foto: epa

Naslednji mit je kitajska enotnost. Število protestov se strmo povečuje, dogajajo se celo stavke v tovarnah (delež podjetij, ki poslujejo z izgubo, je najvišji po letu 2001). Kitajska populacija ni dovzetna za zagotovila centralne vlade glede finančnih spodbud na nepremičninskem trgu (balon pušča že od 2016 in ne poči samo zaradi injekcij centralnih oblasti) in tudi pri spodbujanju odločitev za otroke (Kitajska rodnost je pod 1). Xi Jinping izgublja vpliv znotraj komunistične partije in tudi vpliv v vojski, kjer so odstavili njegove generale. Pojavljajo pa se tudi špekulacije o Xijevi bolezni. Očitno znotraj partije poteka boj za nasledstvo: brez jasnih razlogov so aretirali vidnega diplomata Liu Jianchaoja, glavnega kandidata za naslednjega zunanjega ministra; Xi pa je v zadnjih mesecih odstavil iz Nacionalnega ljudskega kongresa viceadmirala Li Hanjuna, načelnika štaba mornarice Ljudske osvobodilne vojske, in Liu Shipenga, namestnika glavnega inženirja v državni družbi China National Nuclear Corp. A vse to je le repriza večletnih bojev ob vsaki predaji vodenja na Kitajskem od leta 1949.

Takšnih mitov bi lahko našteli še veliko. Poanta pa je, da je pod kitajsko fasado veliko problemov, ki bodo v prihodnjem desetletju vodili do tega, da bomo namesto o kitajski prevladi govorili o njeni imploziji.

Dr. Igor Kovač