Jože Simončič: “Proti Romom nimamo nič. Delovni Rom, pošten, je zmeraj dobrodošel pri nas, ampak to, kar se dogaja, presega vse meje.”

Šentjernejski župan Jože Simončič se je ob nastopu zavezal cilju, da izboljša in uravnoteži kakovost bivanja v celotni občini. To mu tudi uspeva. Vendar pa se občina posebno v zadnjem času sooča z velikimi izzivi, povezanimi z romsko problematiko. O tem je župan v intervjuju za tednik Demokracija spregovoril sredi julija, nekaj dni pred protestom, ki ga je Ljudska iniciativa Šentjernej pripravila 15. julija 2025.

Stvari se poslabšujejo, vlada očitno ne namerava storiti nič, župan je razkril dejstva, zaradi aktualnosti intervju poobjavljamo tudi na našem portalu.

Iz Šentjerneja poročate o številnih težavah z Romi. Koliko jih prebiva v vaši občini?

Natančne številke ne morem povedati, ker nihče ne ve, kdo je Rom. Govorijo pa, da so to romske težave in da je to romski denar. Ko pristojne na državni ravni vprašam, ali imajo evidenco Romov, kdo je in koliko jih je, teh podatkov nimajo. Edina uradna evidenca je romski volilni imenik, ker imamo obvezne volitve za občinskega romskega svetnika. Vendar pa se tudi tam vsak lahko izreče za Roma, pa če to je ali pa ne. V volilni imenik je vpisanih nekaj več kot 100 oseb, ocenjujem pa, da je v naši občini okrog 300 oseb romskega porekla.

Ali števila ni mogoče ugotoviti na podlagi evidenc socialnih prejemnikov ali nezaposlenih za zavodu za zaposlovanje?

To bi bilo mogoče, vendar ti podatki za občino niso dostopni. V ustanovah pravijo, da tudi oni tega ne vodijo glede na etično pripadnost posameznikov.

Predvidevam, da v občini vseeno približno veste, koliko Romov je zaposlenih?

Mislim, da jih lahko na prste ene roke preštejemo. Približno dve tretjini je zagotovo delovno aktivnih v starosti od 18 do 65 let, ostalo so otroci in starejši. Tudi ti podatki uradno ne obstajajo. Nekaj jih sicer dela prek probacije, kjer raje pridejo delat v komunalno podjetje, kot pa da gredo v zapor. Nadalje v občini zelo podpiramo delo prek javnih del, kjer omogočamo delo v šoli, vrtcu in komunalnem podjetju. Po neuradnih podatkih  ima Območna enota Zavoda za zaposlovanje Novo mesto v evidenci brezposelnih okrog 1.200 oseb, od tega jih je preko 800 romskega porekla. Gre za neuradne podatke.

Kaj pa nasilje, so med Romi razlike?

Najprej naj poudarim, da nimamo nič proti Romom, želimo si sožitja.

Opažam tudi, da so Romi veliki ujetniki kriminalnih združb in posameznikov, obenem pa zelo nestimulativne socialne in zaposlitvene politike.

Naša socialna politika je zanje popolnoma neprimerna in takšna, kot je zdaj, povsem zgrešena. V tujini, kjer sem to spremljal, socialna pomoč ni tako brezpogojna. Naj pojasnim. Socialna pomoč je v osnovi namenjena človeku v stiski, ker je izgubil zaposlitev, zbolel, se je zgodila nesreča in podobno. To je pomoč, da človek ta čas premosti. Ne moremo pa 40 let s pomočjo za brezposelnost, socialnimi transferji pomagati nekomu, ki ni bil nikoli v službi, pa je za delo sposoben. Pripadniki Romov so to ugotovili, njihov model preživetja je biti brezposeln, brez uradnega premoženja, upravljati z gotovino, pri čemer nihče ne ugotavlja njihovega premoženja, ki ga imajo prek lizinških najemov in podobno. Naše ustanove namreč ne spremljajo osebe, ki vozi npr. 120 tisoč evrov vreden avtomobil. Ne sledijo toku denarja. Nihče ne preverja, ali je nekdo prejemnik socialnih pomoči, za uporabo občinskega zemljišča ne plačuje odškodnine, niti komunalnih storitev ne. To je nezaslišano. Ampak njihov ekonomski model je imeti veliko otrok, biti brezposeln in ne imeti preverljivega premoženja. Tega so se navadili in to ponotranjili.

Kako pa je s tem, da dobijo visoke zneske na bančni račun, nato pa jim njihovi šefi denar odvzamejo že pred bankomatom?

Tudi to obstaja. Nekateri Romi so zelo bogati, drugi so reveži, celo zelo veliki reveži. Bogati vozijo dobre avte, privoščijo si potovanja in razkošne zabave, prestižna oblačila in nakit. Vse to je opazno. Revežem med njimi pa poberejo vse, za izposojo denarja jim zaračunavajo ogromne obresti, veliko je izsiljevanja.

Župani 11 občin ste vložili predloge sprememb zakonov. Kaj je bil namen?

Župani si želimo, da bi s sistemskimi spremembami zakonodaje spremenili razmere. Romi si zaslužijo boljše razmere, otroci niso krivi, če so rojeni v takšno okolje. Moramo jim pomagati. Vendar pa v državi tega modela ne spremenimo, pač pa ustvarjamo vedno več revežev in vedno več kriminalcev. Glejte, 14-, 15-, 16-letnice rojevajo, morajo rojevati. Našim politikom pa se to zdi samo kulturni odmik. Med njimi so tudi nadarjena dekleta, ki si želijo nadaljevati šolanje, vendar je v devetem razredu OŠ konec. Ekonomski model je, da dekle zanosi, nato pa nima kam iti. To je  nasilje, kriminal, naša država pa vse to samo od daleč gleda.

Mi nismo proti Romom. Vendar trenutna socialna, delavnopravna in davčna zakonodaja ni stimulativna in jim močno zmanjšuje možnosti za vstop v odgovorno in samostojno življenje.

Zakaj ni volje za reševanje, kaj je v ozadju?

To je želja nekaterih. To ni pomanjkljivost tega sistema, to je cilj tega sistema. Opazoval sem, zakaj ni želje po spremembah, zakaj se pri nas neka zakonodaja v tednu dni spremeni po hitrem postopku, na tem področju pa se nikakor ne da. Ne, da se ne da. Noče se. Najprej sem mislil, da ne vedo, da ne poznajo, da se ne zavedajo. Ni res, vedo, poznajo in se zavedajo.

Kaj točno se dogaja?

Med odločevalci je veliko naivnežev, slišim jih, to so naivni ljudje. V ozadju pa so ljudje, ki držijo to mrežo. Niso Romi glavni akterji trenutnega neurejenega in konfliktnega stanja, ki generira vedno večjo potrebo po proračunskem denarju, vedno večjo potrebo po novih projektih in zaposlitvah, ki konfliktnega stanja ne rešujejo, temveč ohranjajo.

Prek Romov in okrog Romov se vrti veliko gotovine, ki nima porekla in nima sledi. Ta gotovina prav gotovo kroži marsikje.

Zelo verjetno tudi po državnih inštitucijah, politiki, policiji, nekaterih nevladnih organizacijah. V vseh sferah našega življenja je mnogo ljudi, ki imajo koristi od teh neurejenih razmer in zato ta sistem živi.

Naj še enkrat poudarim. Naša prizadevanja, naši očitki in predlogi niso usmerjeni v Rome, ampak v državo.

Pred dnevi vas je obiskal notranji minister Boštjan Poklukar z delegacijo. Nato je dejal, da bodo v Šentjernej usmerili »več policije«. Je to rešitev?

To ni rešitev, kar sem povedal tudi ministru. Dal sem primerjavo s požari in gasilci. Gasilci so dolžni požar gasiti, če pa vsako noč nekje zagori, potem po 10. požaru nekdo reče, čakajte, fantje, usedimo se, nekdo nas zafrkava, požiga. Temu ne more slediti samo več gasilcev, treba je poiskati požigalca in to preprečiti. Podobno je v policiji, ukrepati je treba na izvoru. Predrag Baković, poslanec SD, ki ga sicer zelo cenim, iz Kočevja je v parlamentu predstavil statistične podatke. Vsi državni organi namreč govorijo, da ne moremo obtoževati Romov, saj nimamo statističnih podatkov o storilcih kaznivih dejanj glede na pripadnost ali nacionalnost povzročiteljev. Poslanec pa je naredil analizo in ugotovil, da je v občinah z romskim prebivalstvom kar devetkrat več kaznivih dejanj kot v občinah, kjer Romi ne živijo. Če to prenesemo na občino Šentjernej, lahko ugotovimo, da kar 90 odstotkov kaznivih dejanj storijo Romi. Njih je 300, vseh prebivalcev pa 7.500, ki naredijo desetkrat manj kaznivih dejanj kot 300 Romov. Stvari so absurdne. Na občini nam ukvarjanje z Romi jemlje veliko časa in energije. Osebno se kot župan 25 odstotkov časa ukvarjam zgolj z romsko problematiko.

Ali število kaznivih dejanj narašča? Minister je v državnem zboru rekel da ne?

Ja. Minister oziroma generalni direktor policije je tudi pri nas rekel, da je kaznivih dejanj letos celo manj kot lani. Ko jim ustreza, pač govorijo o statistiki. Odgovoril sem, da ena ni ena, da se kazniva dejanja ločujejo po teži. V naši občini so bili v zadnjih dveh letošnjih mesecih trije hujši fizični napadi Romov na nerome s hujšimi telesnimi poškodbami.  Nasploh manjših kraj, kot je kraja poljščin, naši občani niti ne prijavljajo več, saj se nič ne zgodi. Živcira pa jih, da jim nekdo kar naprej krade. Eden od podjetnikov, kmetov, ki tudi zaposluje, prideluje zelenjavo, pravi, da ima paleto z zelenjavo vedno odprto. Naj si vzamejo. Ampak ne samo da bi vzeli, gredo v plastenjak, populijo sadike, poškodujejo cevi za namakanje, vse razbijejo. Objestni so, in ko se je skušal s povzročitelji pogovoriti, so ga pretepli, rekoč, da je on prvi začel. Jaz ga poznam, gre za izredno delavnega in kulturnega človeka, ki ni nasilen. Kako lahko primerjamo to kaznivo dejanje napada na osebo s krajo nekaj kg krompirja?

Ljudem prekipeva …

Šentjernej je dinamična in uspešna občina. Prijatelji smo, delamo, plačujemo davke, tukaj so podjetniki, lastniki tovarn, kmetje. Ampak zdaj je vsem dovolj. Včasih so rekli: pustimo, ne bomo se izpostavljali. Zdaj je drugače. Vsi zahtevajo spremembe in ne bojijo se osebno izpostaviti.

Tudi proti Romom nimamo nič. Delavni Rom, pošten, je zmeraj dobrodošel pri nas, ampak to, kar se dogaja, presega vse meje. Politika pa ne želi slišati, kaj se dogaja v Šentjerneju. Mi zahtevamo samo mir, plačujemo davke, vlada pa naj vzpostavi normalne razmere. To je njena dolžnost. Če tega ne zna ali noče, bo pač to moral storiti nekdo drug.

Zakaj je minister obiskal občino? Je bil razlog za 15. julija napovedan protestni shod?

Tega ne vem. Minister me sicer večkrat pokliče, vpraša, kako smo, ko se kaj hudega zgodi. Povem mu, da smo slabo. Ne morem reči, da je policija najslabša med državnimi organi. Delajo na terenu in se zavedajo ter vidijo, v kakšnih razmerah živimo. Delo lokalne policije pohvalim, z njimi sem še najmanj nezadovoljen.

Kaj bi bila rešitev, bi zakoni, ki ste jih vložili župani, pomenili rešitev?

Glejte, zakaj smo župani to naredili? To ni naša naloga, nismo strokovnjaki, vemo pa, kaj je narobe, ker živimo s temi ljudmi. Ne bomo dovolili, da nam iz Ljubljane neki zeleni politiki, ki živijo v oblakih, govorijo, kako bi moralo biti.

Mi hočemo dobro naši skupnosti, mi vemo, da bodo Romi tudi v prihodnje tukaj živeli. Zato zahtevamo normalne pogoje za življenje nas in Romov. To, da nekoga zaprejo, te akcije so začasne narave, samo toliko, da se stvari umirijo. Želimo in pričakujemo sistemske rešitve. Naš predlog je šel v smer, da se začne pri otrocih, otroci morajo v šolo, zahtevamo odgovorno starševstvo. Če otroci nimajo pogojev, da bi lahko šli v šolo, da bi se lahko osamosvojili, da bi imeli normalno pot odraščanja, so tega krivi starši. Prejemajo denarno socialno pomoč, otroške dodatke, dobivajo okrog 3.000 evrov mesečno ali še več. Kje je ta denar, za kakšne namene se porablja, zakaj si življenjskih razmer Romi  s tem denarjem ne uredijo? Drugi starši, ki imajo 1.000 evrov neto plače, si to zagotovijo. Denar gre torej za cigarete, kriminal, uživanje, otroci od tega nimajo nič. Mi hočemo otroke zaščititi, to je bil predlog, vendar so ga zavrnili, rekoč, da nič ne vemo, da spremembe niso potrebne, da je vse v redu, da smo nacionalisti, sadisti in ne vem kaj še vse. Vsak dela zmožen mora iti po nekem obdobju v službo, če ne gre, podpore za brezposelnost ni več. Nekateri Romi pa so 40 let brezposelni, brez dneva delovne dobe. Kako je to mogoče? Kakšna je tu vloga zavoda za zaposlovanje? Osnova za prejemanje denarne socialne pomoči je namreč dokazovanje aktivnega iskanja zaposlitve. V občini imamo v komunalnem podjetju dovolj prostora za fizična dela, za to ni potrebne nobene izobrazbe. Problem je tudi stimulacija. Stimuliran pa bo nekdo tako, da bo v službi dobil več, kot dobi, če sedi doma in dela traparije. Pri nas je pa ravno obratno, minimalna plača se ne zvišuje, pokojnine se ne zvišujejo, nadomestilo za brezposelnost pa se dviguje. Nadalje morajo biti denarne socialne pomoči izterljive, ne v celoti, ampak do neke meje. Se pravi, če ne plačuješ storitev komunale, če ne plačuješ glob, je treba omogočiti, da se to odtegne od socialnih transferjev. Pred zakonom moramo biti vsi enaki. Zdaj je pa tako, da Rom raztrga položnice.

Nadalje, osnovna šola je obvezna, zdaj so uzakonili, da bo v primeru, če otrok šole ne obiskuje, pomoč namesto v denarni v materialni obliki. Koliko postopkov in odločb, ki jih nikomur sploh ne moreš vročiti, bo potrebnih za to? To so osnovne zadeve, ki jih je treba urediti. Naši politiki pa živijo v megli. Romi to vidijo in izkoriščajo.

V bistvu smo ljudje jezni na državo, plačujemo vedno višje davke, za nagrado pa nas še pretepajo.

Verjetno ste z vsem tem seznanili tudi ministra. Kaj je rekel na to?

Vedel je, kaj vse je narobe. Prišel je povedat, da bodo še bolj prizadevni pri svojem delu. Odgovoril sem, da s tem, kar počnejo, ne bo rešitve, saj mi nimamo težav s prometom, imamo pa težave s kriminalom. Dejal sem, naj predsedniku vlade Robertu Golobu prenese, da v občini nismo zadovoljni. V začetku junija, ko so se tudi pri nas začele stopnjevati stvari podobno kot v Ribnici, sem v kabinet predsednika vlade poslal dopis s povabilom, na pride osebno v Šentjernej, da se bomo zbrali in mu povedali, kako živimo, kje so težave in kaj predlagamo. Da bomo  potrpežljivi še nekaj časa, če bo tudi on kaj naredili za to. Na dopis ni bilo odgovora. Poslali smo novo pismo kot urgentno s pripisom, da še vedno vztrajamo in menimo, da je nujno, da opravimo resen razgovor. Od 20. junija do zdaj ni odgovora. V občini s 7.500 prebivalci, z odličnimi rezultati gospodarstva, odličnimi plačami in posledično visokimi vplačili davkov v državni proračun molk kabineta predsednika vlade razumemo kot ignoranco.

Počutimo se drugorazredne, nihče nas ne sliši. Odziv na to bo protest v organizaciji Ljudske iniciative Šentjernej, ki ga podpiram. Ne bomo več prosjačili, zdaj zahtevamo. Stvari so šle predaleč.

Prvotno objavljeno: (INTERVJU) Župan občine Šentjernej, Jože Simončič