Jernej Kovačič – srce in gonilna sila športa na Izlakah

3 days ago 34

ARTICLE AD

Predsednik ŠD Izlake, predsednik Športne zveze Zagorje in član izvršnega odbora Olimpijskega komiteja, pa tudi predsednik Tekaškega društva Štajerske in Koroške – Jernej Kovačič je športu predan z dušo in srcem. Za svoje delovanje je pred dvema letoma prejel zlato plaketo občine Zagorje ob Savi. Najbolj pa je ljudem poznan kot gonilna sila Športnega društva Izlake, ki se trudi v gibanje spraviti vse generacije.

Šport za vse generacije

Športni park na Izlakah je stičišče vseh generacij. Z njim upravlja Športno društvo Izlake, čigar predsednik je Jernej Kovačič. Zase pravi, da bi, če bi se življenje odvilo drugače, postal profesionalni športnik, a je tudi kot rekreativec športu pošteno predan. Podpira in spremlja ga celotna družina, tudi žena Mojca pa je aktivna v društvu kot vodja atletske sekcije.

V osnovni šoli je treniral nogomet, v srednji pa rokomet, ki pa mu ni bil preveč všeč: “Igra je bila pregroba, ves čas smo se morali tepsti, meni pa ni bilo do tega.” Trening je opustil zaradi poškodb, zvinov. Je pa vedno igral mali nogomet, tenis in namizni tenis – rekreativno.

Tek ga spremlja že vse življenje

Tek je Kovačiču eden osnovnih športov in tudi prvi, ki ga je začel trenirati, in to povsem samoiniciativno že v otroštvu, ko je živel v Podlipovici: “Ker takrat nismo imeli štoparic, sem si čas meril z navadno uro tako, da sem počakal, da kazalec pride na ‘nulo’ – in potem začel teči. Potem pa sem to ponavljal večkrat,” se spominja Kovačič.

Že kot srednješolec je organiziral tekmovanja – v namiznem tenisu, pa tudi tekaško tekmovanje, ki se ga je še v sedemdesetih letih udeležilo prek 30 ljudi – večinoma iz Izlak. Takrat je društvo delovalo še kot TVD Partizan – Izlake. Po končani srednji ekonomski šoli v Trbovljah je se je odpravil na služenje vojaškega roka v Prištini, in tudi tam mu je tek stal ob strani. Z zmago v teku na pet kilometrov si je prislužil deset dni vojaškega dopusta.

Ob vrnitvi domov je začel s študijem na fakulteti za šport, vendar ga ni dokončal. Po tem, ko je zaključil prvi letnik je namreč Mojca, takrat še srednješolka, zanosila. Tako se je zaposlil v podjetju ETI Izlake: “Tam so mi kasneje plačali študij ekonomije, ki sem ga potem tudi dokončal,” se spominja. V podjetju ETI je zaposlen še danes, do upokojitve mu manjka še približno leto dni.

42 kilometrov za 42 let

Maratona se je Kovačič udeležil le enkrat, in sicer leta 2005 v Radencih: “Takrat so ljudje precej omedlevali zaradi vročine, saj bi organizatorji morali tek organizirati zjutraj, ko je zrak še hladen, ne pa v popoldanski vročini. To je resni fizični napor.” Od 165 prijavljenih je takrat v cilj prispelo le 100 tekačev.

Za maraton se je pripravljal tri leta, in ga odtekel malo pred svojim 42. rojstnim dnem: “Dve leti sem govoril, da bom šel na maraton, tako da me tretje leto že nihče ni resno jemal. Vendar sem potem res šel,” se spominja Kovačič. “Fizični napor je takšen, kot bi jih pretekel trikrat, štirikrat po 21. Ko sem za maraton treniral po okoliških hribih, sem z zadnjega klanca hodil proti domu kot robot, moje noge so bile popolnoma trde od napora.”

Krila za življenje in raziskave hrbtenice

S kolegi iz športnega društva Izlake se večkrat udeležujejo tudi tekaških izzivov, eden od njih je izziv organizacije Wings for Life. “To poteka tako, da začnemo teči, po pol ure pa nas začne iz startne točke dohitevati avto. Ta vozi vedno hitreje – in ko te ujame, si izpadel in nehaš teči,” pove Kovačič. Vsi prihodki iz tega naslova se podarijo istoimenski fundaciji, ki sredstva nameni za raziskave poškodb hrbtenjače. “Mi to počnemo ker nam je izziv,” pojasni Kovačič, “in navadno si startno točko izberemo malo višje. Tako je namreč lažje, pa tudi več kilometrov lahko narediš.”

V Evropi drugi z največ koraki

Kot ekipa se v Športnem društvu Izlake udeležujejo tudi Evropskega izziva v hoji in teku, v katerem so bili drugi najboljši v Evropi. Tekmovanje poteka preko aplikacije, ki vsakemu izmed udeležencev šteje korake, ti pa se nato seštevajo: “Vsak izmed nas se je še posebej trudil že čez dan, da je lahko ja nabrali čim več korakov. Jaz sem recimo šel po Zagorju hodit za eno uro. Potem pa smo se dobili vsak večer, in smo še tekli. “ Pri tekmovanju ni važno, ali gre za tek ali hojo, važno je le število korakov. “Večerni treningi so nam hitro prinesli veliko prednost – boljša je bila le ena ekipa iz Francije, ampak oni so bili verjetno profesionalci, saj so bili tudi od nas mnogo boljši.”

Šport je boljši z ekipo

Za kakršen koli trening, tudi ko gre za tek, pa Kovačič pravi, da je lažje, če imaš ekipo. “Ko je sam, človek hitro zgubi motivacijo. Opažam tudi, da so ljudje bolj motivirani, če je za udeležbo potrebno plačati. Če imaš ekipo, hkrati pa tudi plačaš določeno vsoto, ti to pomeni neko odgovornost, tako do ekipe kot do sebe,” je prepričan Kovačič.

Tistim, ki bi se s športom želeli ukvarjati, pa so morda iz forme in ne vedo kje začeti, Kovačič svetuje, da si poiščejo družbo: “lažje je, če se vnaprej zmeniš s prijatelji, da se dobiš ob določenem času, dovolj je če se vsak dan odpraviš na sprehod.” Za starejše prav zaradi skupine vsako jutro organizirajo jutranjo telovadbo, za vse ostale generacije pa imajo vedno na voljo kup aktivnosti, med katerimi se zagotovo za vsakega najde nekaj.