Je bogastvo v sreči ali sreča v bogastvu?

Ta teden sem dobil sporočilo, da me Tjaša vabi na mini-tečaj, ki naj bi po naslovu sodeč govoril o tem, kako se fokusirati, dati namero in se prestaviti v obilje. Mene pa bolj zanima, kaj ta beseda sploh pomeni.

Vir: Unsplash

Če si sami določimo cilj: kaj oziroma sredstvo obilja in količino oziroma koliko tega za nas res pomeni obilje, lahko sklepam, da pomena besede ni mogoče objektivno izmeriti, ampak gre za stvar naše subjektivne presoje in ODLOČITVE.

Včasih srečam koga, ki je zelo preprost in deluje skoraj v pomanjkanju. Pa se vprašam, kako je lahko ta bogat in srečen. Oziroma, kako se lahko bogat, premožen človek, počuti nesrečen in reven?

Kako je potem v tem kontekstu mogoče opisati (in komu sploh pripisati) nenasitnost? Si lahko reven in nenasiten? Kaj pa preprost in nenasiten?

Pri vsem me najbolj moti uporaba besede bogat. Če besedo premožen povežem z materialnimi dobrinami in denarjem:

bogat ≠ premožen

Bogat lahko prej enačim z besedo srečen kot z besedo premožen. Večina ljudi pa je prepričana, da so bogati ljudje srečni.

Zakaj potem multimilijonar, ki zaradi domnevno napačne poslovne odločitve izgubi 20 milijonov dolarjev, ob preostalih ‘borih’ 100 milijonih edino rešitev vidi v samomoru?

Ali torej pomeni, da je bil nesrečen?

(Preostalih) 100 milijonov dolarjev bi moralo biti več kot dovolj, da se nekdo počuti bogat, kajne? Ampak potem

bogat ≠ srečen

Zakaj kuharski chef zelo priznane pariške restavracije ob (zgolj nepotrjenem!) namigu, da bo zaradi slabšega vtisa kritikov izgubil eno od štirih Michelinovih zvezdic, stori samomor?

Jo je že izgubil? Bi mu po tem ostale še tri? Koliko chefov (z eno ali nič Michelinovih zvezdic) si vse življenje prizadeva dobiti že eno samo?

Lahko sklepam, da so chefi s tremi Michelinovimi zvezdicami nesrečni ljudje?

. . .

Iz vsega tega razumem (sicer sem v to kar močno prepričan), da imamo vsi enak življenjski cilj. In tu pokonci skočijo vsi, ki pa morajo biti drugačni (in slišani), in protestirajo, da vsi (ali vsaj oni) nismo enaki.

Temu se lahko samo nasmehnem. Menim, da nekdo, ki še odkriva in išče svojo drugačnost, želi izstopati. Ko jo končno najde, pa lahko ugotovi, da pa smo v osnovi vsi tako majhni, neznatni in nepomembni, da smo zgolj sami sebi drugačni. (če tega ne ugotovi, je še ni našel