[Intervju] Edvard Kadič: “Ana Kučan, krajinska arhitektka, sledi družinski tradiciji ideološkega aktivizma, kar dejansko potrjuje, da univerza ni neodvisna, temveč ostaja pod močnim vplivom levih omrežij”

O odločitvi ljubljanske univerze o prepovedi sodelovanja z izraelskimi univerzami in institucijami ter posledicah takšne odločitve, spornih vladnih zakonih, kje je končal pobrani denar za dolgotrajno oskrbo ter o vroči politični jeseni smo se pogovarjali z urednikom, s publicistom in političnim komentatorjem Edvardom Kadičem.

Gospod Kadič, pogovor naj začneva z vašim komentarjem sporne odločitve ljubljanske univerze, ki, kot vemo, do preklica ne bo vstopala v projektne konzorcije, v katerih bi sodelovale izraelske univerze in institucije.

Odločitev ljubljanske univerze je popolnoma nesmiselna in predstavlja čisto politično pozo, ki kaže ideološko zastrupljenost vodstva univerze. Univerza bi morala biti prostor znanja, raziskovanja in odprte izmenjave idej, ne pa politični bojni teren, kjer se pod pretvezo moralne vzvišenosti izvaja klasičen levičarski bojkot, ki selektivno cilja Izrael. Medtem pa se z drugimi državami, kjer so kršitve človekovih pravic pogosto hujše, mirno sodeluje. S tem univerza ne le sledi ideološkim trendom, temveč tudi kaznuje slovenske študente in raziskovalce, ki izgubljajo priložnosti za sodelovanje pri vrhunskih projektih. S tem se omejujejo možnosti za napredek v znanosti, tehnologiji in inovacijah. Takšna poteza nima nobene zveze z akademsko svobodo ali s humanostjo, temveč je korak nazaj v čase, ko je bila univerza orodje partije, podrejena političnim agendam namesto znanstveni odličnosti. To je škodljivo za slovensko znanost in mednarodne povezave, univerza pa se s tem postavlja v vlogo moralnega sodnika, ki v resnici le poglablja ideološki razdor.

Foto: Demokracija

Od kod torej tako srborito zavzemanje za nekaj, kar Sloveniji ne bo prineslo nič dobrega? Zakaj se oblastniki raje ne ukvarjajo z domačimi sistemskimi težavami?

Ta srboritost izhaja iz ideološke slepote levega establišmenta. Raje se igrajo globalne igre solidarnosti z oddaljenimi konflikti, kot da bi se spopadli z domačimi sistemskimi težavami. Laže je mahati z velikimi ideološkimi parolami in se postavljati v vlogo moralnih junakov na tuj račun, kot pa se lotiti zahtevnih izzivov, kot so čakalne vrste v zdravstvu, propadajoča infrastruktura, visoki davki, birokracija ali brezposelnost mladih. Takšni bojkoti, ki omejujejo sodelovanje v raziskavah, tehnologiji in inovacijah, so samo poceni ideološki teater absurda, ki služi krepitvi položaja v mednarodni levičarski mreži, medtem ko naši študentje in profesorji izgubljajo priložnosti za znanstveni napredek. To je klasična distrakcija od lastne nesposobnosti, saj oblastniki raje bežijo od realnih problemov, ki terjajo resno delo, in se zatekajo k navideznim “bojem za pravičnost”, ki ne rešujejo ničesar, ampak samo poglabljajo razkorak med njihovimi obljubami in stvarnostjo.

Verjetno vas ni presenetilo, da je v pismu rektorju Univerze v Ljubljani prva podpisana hči zadnjega partijskega šefa?

Ne, niti malo me ni presenetilo, da je prva podpisana Ana Kučan, hči Milana Kučana, zadnjega partijskega šefa v Sloveniji. To je jasen dokaz, kako se stare strukture še naprej prepletajo z novimi generacijami aktivistov, ki se krčevito borijo za ohranitev vpliva stare garde v akademskem in političnem prostoru. Ana Kučan, krajinska arhitektka, sledi družinski tradiciji ideološkega aktivizma, kar dejansko potrjuje, da univerza ni neodvisna, temveč ostaja pod močnim vplivom levih omrežij. Gre za kontinuiteto, ki reciklira stara omrežja in vzorce moči, kjer določene elite, vzgojene v prepričanju, da so vedno na “pravi strani zgodovine”, še naprej usmerjajo družbo prek akademskih in kulturnih institucij. Pismo rektorju, ki poziva k bojkotu izraelskih univerz, je le še en primer, kako se ta omrežja aktivirajo, da vsiljujejo svojo agendo, namesto da bi univerza sledila načelom znanstvene nevtralnosti in odprtosti.

Se pa vladajoči manj srborito borijo s težavami v zdravstvenem sistemu, kot ste že omenili …

Vladajoči se z zdravstvenimi težavami borijo le na papirju. Reševanje zdravstvenega sistema zahteva resno delo, dolgoročno vizijo in nepriljubljene odločitve, kar pa jim ne ustreza. Namesto tega se raje posvečajo simbolnim bitkam, kjer lahko z obljubami in s parolami izpadejo “napredni” in “moralno vzvišeni”, medtem ko čakalne vrste v zdravstvu ostajajo daljše kot kadar koli, zdravniki stavkajo, sistem je preobremenjen, plače v podpornih poklicih so smešne, pacienti pa so pogosto prepuščeni sami sebi. Vlada obljublja reforme, ki se nikoli ne uresničijo, denar pa teče v nepotrebne projekte, namesto da bi reševala nastalo krizo. To je klasična nesposobnost leve vlade, ki raje deli obljube, kot rešuje realne probleme, zaradi česar vsakodnevno trpijo ljudje, ki ne pridejo do zdravnika ali čakajo na operacije.

Foto: X

Kot kaže, pa bo zdaj dovolj denarja za medicinsko konopljo, saj jo lahko zdravniki po novem predpišejo za katero koli stanje, čeprav pristojna zbornica opozarja na anomalije.

Zakon o medicinski konoplji, ki je začel veljati 20. avgusta 2025, omogoča zdravnikom, da jo predpišejo za praktično katero koli stanje. Gre za tipičen primer, kako politika podredi stroko svojim interesom in lobijem. Kljub opozorilom Zdravniške zbornice Slovenije o anomalijah in tveganjih, kot so pomanjkanje jasnih indikacij, možnost zlorab in povečanje odvisnosti, politika vztraja pri liberalizaciji, ki odpravlja omejitve in dovoljuje predpisovanje na neobnovljive recepte za en mesec. To ni zdravstvo, temveč populizem, ki služi močnim lobijem, medtem ko bolniki na urgenci še naprej čakajo v vrstah, resne bolezni pa ostajajo brez ustreznega zdravljenja. Denar očitno najde pot za konopljo, ne pa za reševanje sistemskih težav zdravstva, kar vodi v dodatne stroške in tveganja za družbo. Zakaj npr. zdravnik ne more predpisati obiska v terapevtskih centrih (npr. Planet zdravja ipd.), kjer se ukvarjajo s komplementarnimi oblikami pomoči zdravju?

Bi sedli na letalo, če bi ga pilotiral nekdo, ki je malce prej skadil en zakonsko dovoljen džoint? Govorim namreč o predlogu zakona o konoplji, ki bo urejal njeno omejeno osebno uporabo.

Seveda nikakor ne bi sedel na letalo, ki ga pilotira nekdo, ki je pravkar skadil zakonsko dovoljen džoint. Predlog zakona o konoplji, ki ureja njeno omejeno osebno uporabo, je dejansko recept za kaos, saj dovoljuje gojenje do štirih rastlin doma, posest do 150 gramov suhega socvetja in do sedem gramov na javnem mestu. To ni samo zdravstveno, ampak predvsem varnostno vprašanje. Konoplja ni nedolžna trava. Kot vsaka psihoaktivna snov zmanjšuje reakcijski čas, presojo in sposobnost za zahtevne naloge, kot sta pilotiranje ali vožnja. To je enako, kot bi trdili, da je vožnja pod vplivom alkohola sprejemljiva, ker je vino del naše tradicije. Ideološka norost Levice in Svobode, ki stoji za tem zakonom, ignorira znanstvena opozorila in tveganja za javno varnost, promet in delovna mesta. Namesto reševanja problemov bo takšna liberalizacija le povečala tveganja za odvisnosti, nesreče in družbene stroške. Ko trpi varnost, trpi celotna družba.

Glede dolgotrajne oskrbe – zakaj plačujemo več, kot piše v zakonu, nihče pa ne ve, kje je denar?

Vprašanje dolgotrajne oskrbe razkriva klasičen primer netransparentnega upravljanja javnih financ in nesposobnosti vlade. Od julija 2025 vlada pobira prispevke za dolgotrajno oskrbo, s čimer se je nabralo že 44 milijonov evrov, storitve pa še niso polno implementirane. Oskrba na domu se začenja šele decembra, e-oskrba pa zamuja. Ljudje plačujemo več, kot določa zakon, a nihče ne ve, kje je denar. Verjetno izginja v birokratskih luknjah ali pa se preusmerja v druge, manj nujne projekte. To je tipičen vzorec levičarjev na oblasti: oblast pobira davke, obljublja nebesa, dostavi pa le fantomske storitve. Ob tem pa so starejši in bolni, ki so med najbolj ranljivimi, zataknjeni v vrstah in brez ustrezne pomoči. Namesto da bi vlada olajšala življenje tistim, ki so odvisni od dolgotrajne oskrbe, jih dodatno obremenjuje. To ni le finančna, temveč tudi moralna polomija.

Zdi se, da levičarji vidijo rešitev dolgotrajne oskrbe tudi tako, da se bodo starejših lahko rešili z evtanazijo ali, kot mu pravijo, z zakonom o pomoči pri samomoru.

Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, potrjen julija 2025, predstavlja nevaren zdrs na spolzek teren. Predvsem v smislu, da družba starejše in bolne začne obravnavati samo kot strošek. Namesto da bi vlagali v solidarnostne modele dolgotrajne oskrbe, ki bi spoštovali človekovo dostojanstvo, levičarji aktivno promovirajo evtanazijo – ali, kot ji pravijo, asistirani samomor – kot priročno rešitev za “brezupne” primere. To ni sočutje, temveč spodbujanje obupa in relativizacija vrednosti življenja. Zdravniki, ki bi morali biti rešitelji življenj, bodo po tem zakonu postali izvršitelji smrti, kar odpira vrata etični katastrofi. Družba, ki dopusti takšno razvrednotenje človeškega življenja, je na pragu izgube moralnega kompasa in tvega, da postane hladna ter brezčutna do najranljivejših.

Za konec naj vas vprašam, kdo in zakaj je fotografiral predsednico države na letališču, ko je vstopala v policijski helikopter?

Težko rečem, kdo točno jo je fotografiral, ko je vstopala v policijski helikopter za polet v Beltince in nazaj. A vseeno, fotografije takšnega kova nikoli niso naključne. Vedno gre za politični signal bodisi iz notranjih krogov oblasti, ki morda želijo destabilizirati ali koga opozoriti, bodisi iz zunanjih struktur, kot so novinarji ali budni državljani, ki opazijo zlorabo in jo želijo razkrinkati. V politiki naključij skoraj ni. Če fotografija pride v javnost, je nekdo želel, da se to zgodi. Vprašanje je le, komu je bilo to v interesu in kakšen motiv stoji za tem. V tem primeru je cela zadeva relativno jasna in enostavna: predsednica je bila na dopustu, pa je vseeno uporabila policijski helikopter za zasebni luksuz, ki je davkoplačevalce stal skoraj 10 tisoč evrov. To ni službeni polet, ampak aroganca oblasti, ki se spreneveda in zavaja javnost, hkrati pa ignorira osnovno etično odgovornost. Takšne poteze kažejo na občutek nedotakljivosti, ki ga oblastniki prepogosto izkazujejo, fotografija pa je le povod, da se to razkrije.

Se pravi, da nas čaka vroča politična jesen …

Brez dvoma nas čaka vroča politična jesen. Problemi (od gospodarstva, zdravstva, prometa, dolgotrajne oskrbe do energetike) so na kupu, rešitev pa ni na vidiku. Vlada nima odgovorov, kar jo dela nervozno in jo sili v ideološke igre, zamegljevanje in preusmerjanje pozornosti. Škandali, ki se vrstijo − od bojkota izraelskih institucij na ljubljanski univerzi do zlorabe policijskega helikopterja za zasebne polete predsednice, od liberalizacije konoplje do etično spornega zakona o evtanaziji − jasno kažejo na aroganco in nesposobnost oblasti. Opozicija bo imela polne roke dela, saj ti dogodki razkrivajo globoko vrzel med lepimi besedami vladajočih in kruto realnostjo življenja ljudi. Ljudje čedalje bolj jasno vidijo to razliko in zahtevajo odgovore. Vlada bo še naprej tonila v krize, za tiste, ki mislijo, da lahko vladajo brez posledic, pa bo to peklensko. To ni le vroče – to je trenutek, ko se bo pokazalo, ali oblast razume resnost položaja ali bo še naprej zavajala javnost. Tudi s pomočjo poroke leta ji bo težko prekriti svojo nesposobnost v očeh volivcev.

Petra Janša