INDE – zgodba koprskega skvota, ki je združil generacije

Oktobra 2014, na dan občinskih volitev, so trije posamezniki odšli na teren z drznim načrtom: poiskati prostor, kjer bi lahko avtonomno ustvarjali in eksperimentirali. Med obhodom so pregledovali zapuščene objekte, med drugim staro porodnišnico, ki se je zdela preveč nevarna, nato pa so naleteli na nekdanjo tovarno INDE. Trdna železobetonska konstrukcija je bila sicer zanemarjena, a ponujala je ogromen potencial. Tovarna INDE je imela posebno zgodovino. Zaposlovala je približno polovico delavcev, ki so bili gibalno ovirani in so poleg čevljev izdelovali čopiče ter plastične izdelke.

Sprva je bila ideja začasna. Prvi vikend je v čiščenju sodelovalo pet ljudi. Vsak teden so poslali SMS prijateljem in tako jih je vedno več prihajalo pomagati. A spontana akcija se je hitro spremenila v projekt, ki je dobil ime Ustvarjalna platforma INDE (UPI). Zagnali so ga člani, med katerimi so bili tudi aktivisti iz nekdanjega Mladinskega kulturnega centra (MKC). Čeprav INDE ni nastal kot odgovor na zaprtje MKC, sta se zgodbi prepletli in kolektiv je hkrati deloval na dveh frontah. Decembra 2014 je mladinski center prejel pismo odvetnika Mestne občine Koper, da mora v enem mesecu izprazniti prostore na Gregorčičevi 4.

INDE je bil zasnovan kot avtonomen, nekomercialen in samoorganiziran prostor, kjer je bila skupščina osrednji organ odločanja. Potekala je horizontalno, brez glasovanj, vedno so iskali konsenz. Skupščine so bile sprva dolge po šest ali sedem ur, izvajali so jih vsako nedeljo, a so jih kasneje omejili na vsako drugo nedeljo. Na vrhuncu je bilo na seznamu elektronskih naslovov, na katerem so zbirali aktiviste, okoli sto ljudi, pripravljenih prispevati svoj čas in energijo k razvoju platforme.

Kolektiv je deloval v več delovnih skupinah: tehnični, politični, medijski, programski. Vsak, ki je želel sodelovati, je moral pokazati odgovornost do skupnosti in spoštovati načela solidarnosti, enakopravnosti in antifašističnih vrednot. Manifest je imel anarhistični etos, čeprav se vsi niso identificirali kot anarhisti. Ustvarjalci UPI so se trudili prostor odpreti lokalni skupnosti oziroma širšemu občinstvu. Mnogi glasbeni izvajalci in umetniki so vedeli, da lahko v INDE ne le nastopijo, ampak tam tudi prespijo. Sprva negativni komentarji, ki so nastali zaradi predsodkov ob pogledu na stavbo, kamor so se zatekali tudi odvisniki in brezdomni, so se sčasoma spreminjali v vse bolj pozitivne.

Program je bil osupljivo obsežen. Včasih so v enem mesecu napovedali 28 dogodkov. Ponudba je vključevala koncerte vseh žanrov, dokumentarne in igrane filme, razprave, predavanja, delavnice, družabne večere, šport in samoobrambo, skate park, razstave ter srečanja sindikalistov. Na letni ravni se je skupaj nabralo med 200 in 300 dogodkov. Leta 2015 so v času migrantskega vala vzpostavili prvi zbirni center za pomoč migrantom na Obali.

Največji izziv so predstavljali medosebni odnosi. Mavričnost kolektiva – različne starosti, pogledi in pristopi – je namreč prinašala tudi konflikte, ki so jih reševali na skupščinah. Poleg tega so bili zahtevni materialni pogoji, v katerih so delovali: brez elektrike (priskrbeli so jo s pomočjo agregata) in vode (ki si jo nosili od doma), z improviziranimi rešitvami. Samofinancirali so se s prostovoljnimi prispevki, s katerimi so plačali tudi nastopajoče. Ker so jih vedno zbrali dovolj, so jih lahko plačali bolje kot povprečen skvot.

Zgodba, o kateri se govori še danes, se je po nekaj letih zaključila. Junija 2017 je DUTB (t. i. »slaba banka«) objekt prodala Roku Cvetkovu in Valterju Krmcu. Cvetkov je načrtoval filmski studio, Krmac pa proizvodnjo plastične embalaže. Del prostorov, kjer je delovala UPI, je pripadel Krmcu. Ta je kmalu po prevzemu začel z gradbenimi deli, ki so otežili dostop, ter v medijih izjavil, da platforma »ne obstaja«. Krmac je tudi obljubil nadomestni prostor, a obljube nikoli ni izpolnil. Kolektiv je vztrajal, da sprememba lastništva ne spremeni njihovega poslanstva. »Takšni prostori bodo vedno napadeni s strani tistih, ki nam vladajo. Nihče noče imeti kritičnega prostora,« je dejal soustanovitelj. Zadnje leto so aktivisti ves čas spali v INDE in ga stražili. Konec leta so varnostniki, ko je aktivista na straži premagal spanec, zabarikadirali vhod in preprečili dostop do prostora. Kolektiv, izčrpan od stalnega boja, se je umaknil mirno, brez manifestnega slovesa, a s prepričanjem, da je INDE pustil trajen pečat.

INDE je v nekaj letih zapolnil kulturno praznino na Obali. Združil je generacijo mladih (večinoma starih med 20 in 40 let), ki se je vrnila iz študija v Ljubljani v času gospodarske krize, brez služb in z željo po ustvarjanju. Naučil jih je praktičnih veščin, od gradbenih del do vodenja sestankov in organizacije, in jim dal izkušnjo, da lahko posameznik spremeni skupnost. Ko je izginil, je vrzel postala znova očitna. »INDE je zapolnil kreativno vrzel, ki je prej nismo videli. Nato smo jo napolnili, a ko je INDE nehal obstajati, se je vrzel vrnila,« je dodal sogovornik. Za mnoge INDE ostaja simbol svobode, solidarnosti in poguma – dokaz, da lahko iz spontanega, »nepremišljenega« dejanja zraste gibanje, ki spremeni mesto.

Ana Zupan