Histerija zaradi dogodka pri sosedih

Psihopatologija slovenskega političnega in javnega prostora se med drugim izraža v tem, da razburjenja ne povzročajo samo domači dogodki, ampak tudi dogodki, ki se odvijajo v tujini. Če bi pred dvema desetletjema nekdo dejal, da bo glasbeni koncert, organiziran v eni od sosednjih držav, izzval silovite polemike, zgražanje in vzajemno obtoževanje na političnem paketu, v medijih in na družbenih omrežjih, bi mu rekli, da ima zelo bujno domišljijo. V današnjih časih pa je to realnost.

Govorimo seveda o največjem koncertu v soseščini in širše, ki ga je izvedel popularni hrvaški glasbenik Marko Perković Thompson na Hipodromu v Zagrebu. Udeležilo se ga je namreč več kot pol milijona ljudi, nekaj tisoč tudi iz Slovenije, med njimi znane politične osebnosti na čelu z vodjo največje opozicijske stranke Janezom Janšo. Koncert je ob zelo dobri organizaciji minil mirno, brez večjih izgredov ali težav za življenje ljudi v hrvaški prestolnici.

Vseeno je povzročil veliko vznemirjenje in debate, kar ni nepričakovano glede na to, da gre za glasbenika z zelo prepoznavnimi in odločnimi političnimi stališči. Kar pa je nenormalno, je to, da je bilo razburjenje v Sloveniji malodane večje kot v njegovi domovini. Mnogi levičarji so tako rekoč ponoreli. Začeli so kričati o tem, da gre pri tem koncertu za manifestacijo ustaštva in fašizma, saj da je “inkriminirani” glasbenik podpornik medvojne Neodvisne države Hrvaške, češ da na svojih dogodkih demonstrira njena gesla in simbole. Ob tem so zlivali golide gnoja po tistih, ki se niso pridružili njihovi histeriji – ne samo po udeležencih koncerta, ne samo po Thompsonovih privržencih, ampak po vseh, ki so problematizirali njihova stališča. Pri tem je šlo celo za tako primitivne izpade, kakršnega si je privoščila poslanka Gibanja Svoboda Lena Grgurevič, saj je vodjo SDS in njegovo soprogo označila za “sodrgo, izdajalca in klavca lastnega naroda“.  Da, tak je nivo naših “strpnih” naprednjakarjev!

Sekundiranje medijev

To, kar se vedno znova navaja kot kronski dokaz Thompsonove “fašistoidnosti”, je njegovo prepevanje ustaških pesmi in vsebina njegove avtorske pesmi Bojna Čavoglave, ki se začne z ustaškim vzklikom “Za dom spremni”. To je lahko problematično. Vendar je treba poznati kontekst dogajanja. Gre za čas domovinske vojne, ko se je Hrvaška branila pred velikosrbsko agresijo. Thompson ni bil edini, ki je prepeval take pesmi (to so počeli tudi tedaj bolj uveljavljeni hrvaški glasbeniki). In Čavoglave so bojna pesem. Poskrbeti je bilo pač treba za bojno moralo in sovražniku “nagnati strah v kosti”, pa četudi s spornimi napevi. A sedaj na njegovih koncertih ni mogoče zaznati nikakršnega slavljenja fašizma ali česa podobnega.

Foto: Bobo

Predvsem pa naši levičarji ne razumejo, da opletanje z enobejevsko mitologijo in demoniziranje z “ustaštvom” na Hrvaškem preprosto nima neke velike teže. Agresija, ki so jo bili tam deležni leta, je zahtevala na tisoče žrtev med Hrvati, uničena so bila številna hrvaška mesta. In izvedli so jih prav ljudje, ki so se sklicevali na prav isto mitologijo in so še malo pred tem “ponosno nosili rdečo zvezdo”. Ti so novonastalo državo in vse, kar je hrvaškega, označevali za “ustaško”. Tako so naši južni sosedje precej imuni na tovrstne manipulacije in propagando.

Dr. Matevž Tomšič