Gregor Kuzma: »Glasba mora biti veselje, ne prisila«

Kočevski harmonikar Gregor Kuzma bo letos oktobra obeležil 20 let igranja harmonike. Čeprav danes v Kočevju, Dobrepolju in tudi širše poučuje harmoniko in navdušuje mlade nad glasbo ter igra v Ansamblu Tomaža Rota, se njegova pot ni začela v glasbeni šoli, temveč precej drugače – z radovednim otrokom, ki mu je že pri štirih letih harmonika burila domišljijo.

»Ko sem bil star štiri leta, sem harmoniko že držal v rokah, celo papir so mi gubali v harmoniko, da sem mislil, da igram. A potem me je minilo. Kot otroka te zanima marsikaj in harmonika je šla takrat malo na stran. Ko bi mi jo dali pri sedmih ali osmih letih, bi mogoče ostal pri njej, a tisti trenutek ni prišel. Potem pa se je želja spet prebudila – in to precej pozno, pri petnajstih,« se spominja Kuzma.

Učenje pri Francu Miheliču

Najprej se je vpisal v glasbeno šolo. Ker pa ga klasičen program ni pritegnil, je hitro spoznal, da išče nekaj drugega. »V glasbeni šoli sem bil na ljubiteljskem programu. Niso bile prave note, ampak neke vrste tablature. To meni ni ustrezalo. Note me niso zanimale, iskal sem drugačno pot. Ko sem prišel k Francu Miheliču, sem šele začutil, kaj pomeni igrati harmoniko zares,« pripoveduje.

Pri Miheliču je ostal šest let. »Težko bi imel boljšega mentorja. Njegovo znanje je izjemno. Ko sem prišel k njemu, mi je odkrito povedal: ‘Grega, tole boš moral začeti znova.’ In res sem se moral marsikaj učiti od začetka. Ni bilo lahko, ampak ko si ga slišal igrati, si si želel, da bi znal tako. Videl sem, da je pred menoj dolga pot, a tudi to, da se splača,« pravi Kuzma, ki je v teh letih dobil temelj, na katerem gradi še danes.

Poučevanje – od otrok do osemdesetletnika

Svoje znanje danes predaja naprej. Poučuje v Kočevju, Dobrepolju in načrtuje tudi učenje v Novi vasi na Blokah. Ure potekajo individualno, v osnovni šoli v Mestnem logu v Kočevju ima za vsakega učenca 45 minut. »Tako se lahko res posvetim vsakemu posebej. Začnemo z osnovami – otroškimi in narodnimi pesmimi – in postopoma napredujemo. Učenje harmonike je dolgoročen proces, nič ne gre čez noč.«

Zanimanje je veliko, in to v vseh starostnih skupinah. »Največ otrok začne med sedmim in petnajstim letom, ampak pridejo tudi starejši. Zdaj učim gospoda, ki je star osemdeset let. Če pride kdo z željo, ga nikoli ne zavrnem,« pove Kuzma.

Med učenci hitro prepozna tiste, ki imajo več kot le voljo. »Talent je pomemben, ampak ne zadosten. Potrebna je zbranost, sposobnost poslušanja, dober značaj. Danes je to pogosto težava, ker so otroci zasuti z telefoni in izgubijo fokus. A tisti, ki se znajo zbrati, dosegajo zelo lepe rezultate, tudi na tekmovanjih.«

Posebej ponosen je na mladega učenca Eneja Petka. »Enej igra harmoniko manj kot dve leti, star je devet let, pa že obvlada zelo zahtevne skladbe. Res je izjemen talent,« ga pohvali. Ob tem dodaja, da se pri učencih trudijo najti pravo ravnovesje med željo staršev in lastno motivacijo otroka: »Če vidim, da je kdo prišel samo zato, ker starši hočejo, to odkrito povem. Glasba mora biti veselje, ne prisila.«

V ansamblu Tomaža Rota

Poleg poučevanja je Gregorjeva dolgoletna želja, da bi igral v ansamblu, končno postala resničnost. Oktobra bo minilo leto, odkar se je pridružil Ansamblu Tomaža Rota. »Vedno sem si želel igrati v ansamblu, a za to potrebuješ znanje in pravo priložnost. Jaz sem jo dobil in vesel sem, da sem zdaj del te zgodbe,« pove.

Harmonika je zanj način življenja, ni samo inštrument. »Vsakega lahko naučim igrati harmoniko, če le obstaja volja. To si štejem za največji uspeh – ne samo, da učim otroke ali odrasle skladbe, ampak da jim dam veselje do glasbe. To je največ,« sklene.