Gibanje brez motivacije ali je to sploh mogoče?

Motivacija za gibanje ni stalna lastnost značaja, temveč stanje, ki niha glede na energijo, okoliščine in pričakovanja. Ljudje se za gibanje najlažje odločimo takrat, ko ga povežemo z realnimi koristmi in ko zahteva čim manj miselnega napora. Ključ ni v močni volji, temveč v pametnih odločitvah, ki zmanjšajo odpor in povečajo občutek smisla.

Zakaj je motivacija za gibanje pogosto kratkotrajna?

Motivacija običajno izhaja iz čustva: želje po spremembi, skrbi za zdravje ali nezadovoljstva s počutjem. Te vzgibe pa hitro preglasijo utrujenost, pomanjkanje časa ali občutek, da je cilj predaleč. Raziskave vedenjske psihologije kažejo, da se ljudje redko dolgoročno ravnamo po abstraktnih ciljih, kot je “boljše zdravje čez deset let”. Veliko lažje se odzovemo na takojšnje učinke: boljši spanec, manj napetosti, občutek dosežka po koncu dneva.

V praksi to pomeni, da motivacija upade, kadar gibanje dojemamo kot obveznost ali kazen. Če je vsaka vadba notranji boj, se možgani naučijo upora. Nasprotno pa se navada lažje utrdi, kadar je začetni korak majhen in prijeten.

Foto: Yoga Vir: Freepik

Kdaj gibanje postane navada namesto vprašanje motivacije?

Motivacija je dober sprožilec, slaba pa kot dolgoročni pogon. Rutina prevzame tam, kjer motivacija odpove. To se zgodi zlasti v obdobjih stresa, bolezni ali čustvene izčrpanosti. Takrat odločanje zahteva preveč energije.

Primer iz prakse: ljudje, ki si gibanje vežejo na obstoječe navade (sprehod po jutranji kavi, raztezanje pred tušem), poročajo o večji rednosti. Ne zato, ker bi bili bolj disciplinirani, temveč ker o tem sploh ne razmišljajo več. Kadar je gibanje del urnika, ni več vprašanje “ali”, ampak “kako”. To razbremeni miselni napor in zmanjša možnost odlašanja.

Kaj če gibanja preprosto ne maram?

Odpor do gibanja je pogost in pogosto temelji na preteklih izkušnjah: šolski šport, primerjanje z drugimi, bolečina ali sram. Pomembno je ločiti gibanje kot biološko potrebo od športa kot tekmovalne dejavnosti. Strokovnjaki poudarjajo, da koristi prinaša že zmerna aktivnost. Hoja, vrtnarjenje, kolesarjenje v službo ali igra z otroki so oblike gibanja. Če je cilj zdravje in ne rezultat, izbira postane širša. Znanstveni pregledi, ki jih navajajo tuji zdravstveni inštituti, kažejo, da se motivacija poveča, ko posameznik sam izbere obliko gibanja in tempo. Prisila ali primerjanje učinkujeta ravno obratno.

Foto: Kolesarjenje Vir: Freepik

Ali drži, da potrebujemo “pravo” motivacijo?

Pogost mit je, da moramo najprej začutiti zagon, šele nato se premakniti. V resnici se pogosto zgodi obratno: gibanje ustvari motivacijo. Telesna aktivnost sproži izločanje endorfinov in izboljša razpoloženje, kar poveča verjetnost, da bomo aktivnost ponovili. Psihologi temu pravijo “akcija pred motivacijo”. Kratek sprehod, pet minut raztezanja ali ena vaja so dovolj, da se spremeni notranje stanje. Pomembno je, da začetni cilj ni popolna vadba, temveč začetek.

Zakaj razumevanje koristi gibanja samo po sebi ni dovolj?

Veliko ljudi natančno ve, zakaj je gibanje koristno. Poznajo priporočila, zavedajo se tveganj sedečega načina življenja in pogosto celo spremljajo zdravstvene podatke. Kljub temu to znanje redko vodi neposredno v redno gibanje. Razlog ni v pomanjkanju informacij, temveč v tem, kako deluje človeško odločanje. Možgani pri vsakodnevnih odločitvah ne tehtajo dolgoročnih koristi, temveč iščejo takojšnje olajšanje. Po napornem dnevu je počitek bolj konkreten kot abstraktna korist za zdravje čez leta. Zato se odločitev proti gibanju pogosto zgodi avtomatsko, brez zavestnega premisleka.

Iz prakse je znano, da se vedenje spremeni šele, ko se gibanje poveže z neposredno izkušnjo: manj napetosti, lažje dihanje, boljši spanec. Ko je učinek otipljiv in hiter, znanje dobi čustveno težo. Brez tega ostane zgolj racionalen argument, ki v odločilnem trenutku nima dovolj moči. To pojasnjuje, zakaj dodatno branje člankov ali opozoril samo po sebi redko spremeni navade. Sprememba se začne šele tam, kjer se gibanje ne dojema več kot obveznost, temveč kot odziv na trenutno stanje telesa.

Foto: Tek Vir: Freepik

Kaj pravi stroka o motivaciji za gibanje?

Po besedah dr. Michelle Segar, vedenjske znanstvenice in avtorice raziskav o telesni dejavnosti, ljudje vztrajamo takrat, ko gibanje povežemo s tem, kako se želimo počutiti danes, ne s tem, kakšni želimo biti nekoč. Njeno delo pogosto navajajo zdravstvene ustanove, saj poudarja pomen notranjih razlogov pred zunanjimi cilji. Tudi klinične smernice poudarjajo, da je pri spodbujanju gibanja ključno zmanjševanje ovir: dostopnost, varnost, časovna prilagodljivost. Idealni pogoji niso pogoj za začetek.

Kakšen je slovenski in evropski kontekst?

V Sloveniji po podatkih Nacionalni inštitut za javno zdravje velik del odrasle populacije ne dosega priporočenih ravni telesne dejavnosti. Razlogi niso nevednost, temveč življenjski slog, delovni čas in urbana ureditev.

Na ravni Evropske unije se zato poudarja vključevanje gibanja v vsakdan: aktivni prevoz, dostopne zelene površine, krajše vadbe na delovnem mestu. Priporočila so jasna: tudi razdeljena aktivnost čez dan ima učinek. V praksi to pomeni, da ni nujno “imeti čas za šport”. Pogosto zadostuje drugačen razmislek o gibanju kot delu dneva, ne kot dodatni obveznosti.

Foto: Gibanje v naravi Vir: Freepik

Kdaj je smiselno zmanjšati pričakovanja?

Obdobja bolezni, okrevanja ali psihične stiske niso primerna za pritisk. Takrat je vzdrževanje minimalne aktivnosti povsem dovolj. Strokovnjaki opozarjajo, da pretirana pričakovanja pogosto vodijo v popolno opustitev. Manj je v teh primerih več. Kratek sprehod ali lahka mobilnost ohranjata stik z navado, brez dodatnega bremena.

Kaj ostane, ko odstranimo pritisk?

Ko gibanje ni več test volje, temveč orodje za boljše počutje, se odnos spremeni. Motivacija se ne pojavi kot eksplozija, temveč kot tiha pripravljenost. Ne vsak dan, a dovolj pogosto. Na dolgi rok je odločilno vprašanje preprosto: kaj mi danes realno pomaga, da se malo premaknem? Odgovor je skoraj vedno bližje, kot se zdi.

Pripravil: L. H.
Viri: The N Zone, Health Research Institute Australia (HRI), Zen Habits, British Heart Foundation

The post Gibanje brez motivacije ali je to sploh mogoče? first appeared on NaDlani.si.