Gaja Skender Rozman. Ples v moje življenje prinaša srečo in smisel!

Spoznajte mald plesni talent Gajo Skender Rozman z Jesenic, ki se odpravlja na Akademijo dramskih umetnosti v Zagreb.

Draga Gaja, pozdravljena na našem portalu. Kako bi se v nekaj stavkih predstavila našim bralcem in bralkam? Kdo si in kam si namenjena?
Sem mlada plesalka, ki je začela svojo plesno pot v Glasbeni šoli Jesenice, zdaj pa me ta pot pelje vedno dlje. Najprej me je navdušil balet in hip hop, nato pa sem se podala v sodobne vode, kjer sem našla pravo sebe. Poleg plesa me privlačijo tudi druge umetnosti – risanje, slikanje, poezija – zato si želim, da bi me ljudje prepoznali kot umetnico v širšem smislu. Tako da, hodim po eni zelo barviti, ‘odštekani’ poti, a kljub temu sem znotraj sebe pravo nasprotje od te poti. Sem umirjena, v družbi introvertirana in ne rada srkam po pozornosti, a na odru še vedno rada blestim.

Se spomniš kako se je zgodil ples v tvojem življenju? Je temu botroval ogled kakšne predstave, plesnega tekmovanja ali kaj drugega?
Moja plesna zgodba se je začela čisto spontano. Kot majhna deklica sem ves čas hodila po prstih in se nikoli nisem spustila na pete. Nekega dne je neka gospa to opazila in mami predlagala, naj me vpiše na balet. Hkrati se spomnim, da sem na televiziji gledala baletno predstavo, ki me je prevzela. Tako sem pri šestih letih začela z baletom.

Kako je potekalo tvoje šolanje do letošnjega poletja?
Svojo plesno pot sem začela pri šestih letih, ko sem se vpisala na balet v Glasbeni šoli Jesenice. Pri devetih letih sem baletu dodala še hip hop, ki sem ga plesala v plesni šoli Starmoves. Kasneje sem nadaljevala šolanje na Umetniški gimnaziji v Ljubljani, smer sodobni ples. Hvaležna sem, da ta program obstaja – poleg gimnazijskih klasičnih predmetov smo imeli tudi veliko plesa, tako praktičnega kot teoretičnega. Po urah matematike sem se na plesu vedno sprostila, čeprav so bile vaje pogosto naporne in kondicijsko zahtevne. Veliko smo se učili tudi o plesni zgodovini, anatomiji in tehnikah, kar mi je dalo širši pogled na umetnost plesa. V Ljubljani pa sem imela tudi več možnosti za dodatne treninge in sem pogosto obiskovala različne classe, najraje pri BastArtsu.

Letošnje poletje pa je vsekakor pomembna prelomnica v tvojem življenju, kajne? Seliš se v Zagreb saj si opravila sprejemne izpite na tamkajšnji Akademiji dramskih umetnosti smer sodobni ples. Se je s tem izpolnila tvoja velika želja?
Da, definitivno se je moja želja uresničila, saj sem že v osnovni šoli vedela, da si želim po srednji šoli na akademijo in že takrat nisem dvomila vase, ker je bila želja plesati že od nekdaj tako velika, da nikoli nisem niti razmišljala o planu B, če mi slučajno ne bi uspelo.
Zakaj ravno Zagreb zakaj recimo nisi ostala tukaj v Sloveniji saj imamo domačo
Akademijo za ples?
Res je, gledala sem akademije v tujini – na Danskem, Cipru, Madžarskem … A ko sem obiskala Akademijo dramskih umetnosti v Zagrebu, sem se tam počutila kot doma. Poleg tega ni tako daleč, a vseeno omogoča, da živim samostojno izven domovine in pridobim izkušnje v drugem okolju.

Kakšna pa so pričakovanja, če si seveda človek, ki pričakuje in planira v življenju?
Definitivno sem človek, ki vse planira in ne maram spontanih odločitev, a delam na tem, da mi spontanost pride v kri, saj potem vedno pride do nekih zanimivih rezultatov. Zato nimam nekih pričakovanj, želim le, da bom uživala na novem izobraževanju in pridobivala nova znanja, da bi potem nekoč izpopolnila svoje ideja za razne predstave in umetniške projekte, za katere vem, da se bodo v prihodnosti zgodili.

Je sodobnih ples tista zvrst, ki ti je pisana na kožo, čeprav si in še boš spoznavala tudi druge plesna zvrsti? Zakaj torej ravno sodobnih ples?
Našla sem pravo sebe v sodobnem plesu, ker je svoboden in nima ravno nekih strogih pravil. Všeč mi je, ker je zelo odprt in vanj lahko vključiš tudi druge umetnostne in dramske zvrsti, kar je za moje interese idealno in skozi njega res lahko izraziš pravo zgodbo in občutke. Seveda pa sem odprta za spoznavanje tudi drugih zvrsti. Do zdaj sem 13 let plesala balet, 6 let hip hop, zadnja štiri pa se poglabljam v sodobni ples. Zanimata me tudi urbana scena in povezovanje različnih slogov.

V tebi je tudi koreografska želja. Kako se lotiš koreografiranja, ustvarjanje, kaj te pri tem vodi?
Že od nekdaj me je bolj zanimalo koreografiranje in ustvarjanje bolj kot samo ples. Trenutno sem do sedaj ustvarjala samo za svoje solo nastope na tekmovanju Opus in pri šolskih produkcijah in mi je kljub temu, da imam zelo rada improvizacijo, zelo všeč postavljati, združevati in prepletati gibe in s tem ustvariti neko zgodbo oz. dati neko sporočilo gledalcem. Všeč mi je, ko potrebuješ razmislek, kako in na kakšen način bi gledalcu nekaj sporočil s pomočjo gibov in ostalih estetskih medijev. Tako da, komaj čakam, da se lotim svojih predstav, saj je idej veliko, a pred tem si želim še nekaj znanja.

(foto: Anka Simončič)

Kaj pa bi rada v plesu dosegla? Kje se vidiš v prihodnosti?
Po eni strani plešem zase, saj me preprosto osreči, a mi je zelo pomembno inspirirati druge, da bi morda tudi začeli plesati in ustvarjati ali pa, da bi se jih moje delo dotaknilo. Za prihodnost nimam še čisto razjasnjenih misli, a definitivno je moja želja navdihniti ljudi preko tega, kar jaz rada počnem, čutim in doživljam. Želim si in se vidim v koreografiranju, to definitivno.

(foto: Nada Žgank)

Imaš mogoče kakšen značilen gib, gibanje po katerem bi te lahko prepoznali?
Težko bi rekla, da imam neko značilno gibanje, a vem da bi se me profesorji za ples zapomnili po nekih čudnih postavitvah nog v sedečem položaju ter rok, saj so mi že dostikrat rekli, da je to ‘moje gibanje nogic in rok’, ter da mi to gibanje sede na kožo.
Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Pri plesu me osrečuje sam ples in celoten proces njega in pripravljanje na oder. Izražanje, prikazovanje čustev in zgodb skozi njega, izbiranje kostumov in luči, pogovori s soplesalci ob ustvarjanju make-upa preden stopimo na oder in zaplešemo, momenti v zaodrju in molk preden stopiš na oder, spoznavanje novih plesalcev na tekmovanjih, in pridobivanje izkušenj in novih priložnosti. Kar me žalosti pri plesu, bi seveda rekla, da neuspehi, ampak tudi iz tega pridobiš novo izkušnjo in pa poškodbe, ki pa so pri plesalcih kar pogoste. Pa morda to, da ples pri nas, kljub temu, da imamo veliko vrhunskih plesalcev, še vedno ni dovolj cenjen in, da se s plesom težko preživljaš.

In kaj torej ples prinaša v tvoje življenje?
Ples v moje življenje prinaša srečo in smisel življenja. Skozenj rastem in se izpopolnjujem, ter mi daje aktiven obstoj oz. aktiven način življenja.

Kaj počneš kadar ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke, kaj te poleg plesa še
zanima?
Kot sem že omenila me zanimajo tudi druge umetnosti. Žal ples ni bil prva ljubezen, ampak je bila barvica in list papirja. Zelo rada rišem na kakršenkoli način, s svinčnikom, temperami, vodenimi barvami, voščenkami itd. Pred kratkim pa me je navdušila tudi poezija in raziskujem tudi to. Zelo rada tudi spremljam druge plesalce, saj preko njih lahko dobim tudi kakšno inspiracijo in preprosto rada gledam ljudi plesati.

Naštej tri ali pa če jih imaš pet stvari, ki so vedno s tabo na treningu, nastopu ali pa tudi kar tako? Brez česa ne greš nikamor?
Vedno imam s sabo poleg telefona, moj najljubši kristal (flourit) za srečo, majhnega slončka, ki sem ga dobila od svoje razredničarke in mentorice Urške Vohar, in še malo bolj hecna, a zelo pomembna stvar, brez katere ne grem nikamor je Operil razpršilo za nos.
Ali je kakšna misel, ki te vodi skozi tvoja mlada leta?
Misli se pogosto spreminjajo, trenutno pa me vodi prepričanje, da je vse za nekaj dobro. Če se mi kaj ne izide, verjamem, da ima to svoj razlog in da sem še vedno tam, kjer moram biti. Ena od stalnih misli pa je, da je vse že zapisano v zvezdah in bo vse v redu.

Zakaj sploh plesati, draga Gaja?
Da prepletamo telo namesto misli. Ljudje veliko čutimo in mislimo in včasih, ko je tega preveč pride do vedno več slabih misli in scenarijev v glavi, ter vedno več čustev, ki jih kasneje ne moremo nadzorovati. Zato se razplešemo in izrazimo vse to skozi gib, ter se razbremenimo in na koncu je kot neka zastonj terapija.
Hvala in vse dobro na novi izobraževalni poti.
Najlepša hvala.