#Fokus: Spomenik in demokracija

Razpisani natečaj za spomenik slovenske osamosvojitve novemu spomeniku namenja prostor, ki je iz Trga republike izrinjen v atrij pasaže Maximarketa in na katerem že stoji drog z zastavo Republike Slovenije v spomin na slovesnost razglasitve samostojne Slovenije. Izbrani prostor postavlja veliko vprašanj. Je to primeren način, kako ustvarjalna in vitalna skupnost v prostoru zabeleži temeljni akt svojega sobivanja? Kakšno vlogo naj pri odločanju igrajo stroke, odgovorne za urejenost in podobo prostora?

Edini možni prostor?

V začetku junija je Ministrstvo za obrambo RS v sodelovanju z Zbornico za arhitekturo in prostor Slovenije (ZAPS) razpisalo dolgo pričakovani natečaj za spomenik slovenske osamosvojitve. Izhodišča natečaja je pripravila posebna komisija, ki jo je Vlada RS oblikovala pred skoraj natanko dvema letoma (15. 6. 2023), rezultate njenega dela pa je Vlada potrdila maja 2024. Še eno leto je trajalo, da je izbrani izdelovalec natečajne naloge opravil svoje delo. Zdaj so na potezi natečajniki.

Natečajna gradiva so, kot se za osrednji spomenik slovenski osamosvojitvi spodobi, podrobna in obsežna. V jedru vseh zgodovinskih, prostorskih in birokratskih informacij pa je nekoliko zakrito temeljno izhodišče natečaja: lokacija natečajnega posega. Ta je sicer bila predstavljena v izhodiščih omenjene komisije že prej, a si zdaj, ob razpisu natečaja, zasluži posebno pozornost. Strokovna podkomisija pod vodstvom dr. Božidarja Jezernika je za lokacijo spomenika določila prostor, »kjer zdaj stoji drog za zastavo in kjer je bila do premestitve zasajena lipa. Poseg na tem območju namreč zaradi trenutno pomanjkljive urejenosti pomeni varovanje objektov in prostora ob hkratnem dopolnjevanju same ureditve Trga republike.« Takšno odločitev je sprejela, ker je Trg republike, nekdaj Trg revolucije, kot celota razglašen za kulturni spomenik državnega pomena, »kar pomeni, da je zelo oteženo kakršno koli spreminjanje njegove podobe«.

Prostor za osrednji državni spomenik je bil torej izbran ne kot najprimernejši, ampak kot edini možni. Spomenik dogodku, na katerem je utemeljena naša državna skupnost, je komisija obravnavala enakovredno kakršnemu koli posegu in mu na tej podlagi določila po njeni presoji edino lokacijo, ki je »pomanjkljivo urejena«: mesto, kjer že stoji edini pomnik razglasitve samostojne države 25. junija 1991 na osrednjem trgu prestolnice – drog z zastavo Republike Slovenije.

Na istem trgu, ki nosi ime republike, in v njegovi neposredni okolici že stoji več spominskih obeležij. Vsa so bila postavljena v prejšnji državni tvorbi, posvečena pa so spominu na temeljni akt njenega družbenega sistema – komunistični revoluciji, ki je dala trgu prvotno ime. Najbolj neposreden je osrednji monumentalni Spomenik revolucije kiparja Draga Tršarja, ki zavzema skupaj s pripadajočo ureditvijo okoli 250 m². Njemu nasproti na drugi strani trga stoji drog z zastavo Republike Slovenije, po kateri trg nosi svoje zdajšnje (sicer dvoumno) ime. »Ureditev« tega droga z zastavo, ki je predvidena za spomenik slovenski osamosvojitvi, obsega iz površine trga »izrinjen« kvadrat površine in pripadajočo površino v obsegu 37 m². Od tega je v lasti Republike Slovenije 0,77 m², torej 2 % predvidene površine. Preostali del je v lasti Maximarketa oziroma njegovega vsakokratnega lastnika, trenutno hrvaškega trgovskega podjetja.

Četudi je predvideni prostor spomenika res »pomanjkljivo urejen«, to še ne pomeni, da je najboljši ali sploh primeren za umestitev novega spomenika. Na zahodnem delu trga, ki je ob prihodu iz središča mesta vizualno najbolj izpostavljen, ustvarja vrsta dreves manjši park, prostorsko privilegiran ambient, ki pomeni izjemo na sicer kamnitem in betonskem trgu. Ta park zasedajo obeležja socialistični revoluciji: poleg že omenjenega Tršarjevega monumentalnega brona še spomenik Edvardu Kardelju istega avtorja. Vzhodno stranico trga – območje natečajne naloge za spomenik osamosvojitvi – na drugi strani označuje komercialna vsebina Maximarketa s podzemno pasažo in markantnimi Ravnikarjevimi svetilkami, koriti z zelenjem, svetlobniki itd. Vse to tvori kompozicijsko usklajen, a dosti bolj fragmentiran ambient, neprimeren za simbolna obeležja, kaj šele za osrednji državni spomenik. Dominantno mesto na osrednjem trgu v državi (bo) tako še naprej pripadalo Spomeniku revoluciji. Ta slavi dogodke, ki so že 80 let za Slovence vir delitev, za nekatere pomnik družinskih in osebnih tragedij in travm.

Slika: Površine natečajnega območja iz natečajne naloge.

Strokovno in politično

Odločitve podkomisije in komisije, ki so podlaga za razpisani natečaj, nosijo avro strokovnosti. Toda »strokovnost« je pri tovrstnih odločitvah lahko le malo več kot maska: ko odločamo o tako simbolnih stvareh, kot so imena, sporočilo, vsebina in lokacija osrednjih zunanjih znakov politične skupnosti, so odločitve v končni fazi vedno tudi politične.

Zakaj? Ustvarjanje državnih simbolov oziroma sprejemanje odločitev o njih je politično dejanje, ker zadeva celotno skupnost, katere vrednote naj bi obeležje predstavljalo ali povzemalo. Prepričanje, da je mogoče te odločitve sprejemati na podlagi gole strokovnosti, je odraz tehnokratskega načina delovanja, ki je po naravi gluh za polje simbolov in vrednot. Na ta način je mogoče voditi računovodsko preglednico, nemogoče pa oblikovati skupnost.

Tako politični kot fizični prostor pomenita prizorišče nenehnega usklajevanja in tehtanja med različnimi interesi. Vidik konservatorske stroke, ki v ospredje postavlja ohranjanje izjemnih umetniških del v zatečenem stanju, je le eden od vidikov javnega interesa. Pri tem vprašanju ne more biti podrejen vidik simbolne vrednosti, ki jo ta dela nosijo zaradi umestitve, motivov in specifične zgodovine. Proces iskanja lokacije za spomenik tako bistvenemu in simbolno bogatemu dogodku, kot je osamosvojitev, bi bil lahko priložnost za prevpraševanje odločitev, ki bolj smеле posege na trgu tako omejujejo.

Odločitve o osrednjih skupnih prostorih in simbolih v demokratičnem okviru se ne bi smele odvijati za tančico navidezne strokovne enotnosti. Stroka pravzaprav ni in po definiciji ne more biti enovita, saj prav zdravo soočenje različnih strokovno utemeljenih pogledov odkriva in ustvarja nekaj novega, drugačnega. V odsotnosti odprtega dialoga med različnimi strokami in širšo zainteresirano javnostjo odločevanje postane politično v drugem pomenu: osrednji državni spomenik postane (prikrito) bojišče političnih skupin, ki izrabljajo parcialne poglede in interese posameznikov in skupin znotraj strok.

Izbor lokacije, ki v tem primeru zelo očitno pogojuje (in do absurda omejuje) možnosti za ustvarjalno rešitev, je bil priložnost za širšo, odprto strokovno razpravo – lahko preprosto v obliki bolj odprtega in prostorsko nevezanega natečaja, kjer bi se lahko soočila različna stališča do (širšega) prostora, njegove zgodovine in simbolike. Bogastvo različnih pogledov bi verjetno kaj hitro pokazalo tudi nepredvidene rešitve zunaj togega izhodiščnega okvirja. Namesto tega je prevladal do konca »konservativen« pristop, kjer prostora za ustvarjalno misel o mestu ni bilo, v specifičnem kontekstu pa ima zelo jasno ideološko noto. Pravi odnos odgovornih, skritih za »strokovnimi komisijami«, do vrednot demokratične slovenske države, ki jim bo spomenik posvečen, tako najbolje in povsem nedvoumno odraža prostor, ki so mu ga namenili.

Komisija za pripravo izhodišč za postavitev spomenika slovenske osamosvojitve v Ljubljani:
Rudi Medved, državni sekretar, Ministrstvo za obrambo, predsednik;
mag. Uroš Krek, Urad predsednice Republike Slovenije, član;
dr. Kaja Širok, Kabinet predsednika Vlade Republike Slovenije, članica;
mag. Matjaž Ravbar, Ministrstvo za obrambo, Uprava Republike Slovenije za vojaško dediščino, član;
dr. Tomaž Kladnik, Ministrstvo za obrambo, Generalštab Slovenske vojske, Center vojaških šol, član;
Špela Spanžel, Ministrstvo za kulturo, članica;
Lenka Kavčič, Ministrstvo za naravne vire in prostor, članica;
Rok Žnidaršič, Mestna občina Ljubljana, član;
dr. Robert Peskar, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, član;
dr. Božidar Jezernik, član;
mag. Ivan Smiljanić, Inštitut za novejšo zgodovino, član;
Mirko Bratuša, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, član;
dr. Miloš Kosec, Muzej za arhitekturo in oblikovanje, član;
dr. Borut Klabjan, Zveza zgodovinskih društev Slovenije, član;
dr. Aleš Vodopivec, Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije, član;
Ladislav Lipič, Zveza veteranov vojne za Slovenijo, član;
dr. Tomaž Čas, Zveza policijskih veteranskih društev Sever, član;
mag. Robert Tomazin, Društvo vojnih veteranov Pekre Ig 1991, član;
Franc Kunovar, Združenje veteranov 90–91 mesta Ljubljana, član;
Alojz Peterle, Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve, član;
Anton Krkovič, Veteransko društvo Moris, član;
dr. Martin Premk, Zveza združenj borcev za vrednote NOB Slovenije, član;
dr. Savin Jogan, Društvo TIGR, član.

Napisala: Luka Jerman, Patrik Benedičič