[Ekskluzivno] Mladi venezuelski disident: Ameriška operacija je bila morda zadnja priložnost za demokracijo

“Naj ne uvažajo teh idej v Slovenijo, ker so zelo škodljive. Naj se raje preselijo v Venezuelo, kjer je režim, ki je te ideje že implementiral, in naj “uživajo” v tamkajšnjem življenju,” svetuje Venezuelec slovenskim levičarjem, ki se navdušujejo nad socializmom.

V ekskluzivnem intervjuju smo se pogovarjali z Manuelom Jacobom Contrerasom, mladim Venezuelcem, ki je pred leti zapustil domovino, da bi ušel Madurovemu režimu. Povedal nam je, kako je skupaj s sonarodnjaki doživel aretacijo Madura s strani ZDA, kako ocenjuje razmere v državi ter kako se odziva na lažno romantiziranje socialističnega režima, ki ga v Sloveniji širi tranzicijska levica.

Kako ste osebno doživeli novico, da so Združene države ujele Nicolása Madura, in kako razumeš ta razvoj dogodkov — ga vidiš kot zadoščenje pravici, tuje vmešavanje ali kaj drugega?

Sprva smo bili presenečeni, tega prav gotovo nismo pričakovali. Maduro se je zdel nedotakljiv. Kako razumem ta razvoj dogodkov? Kot nekaj, kar bi lahko bilo za Venezuelce zelo koristno. Spremembo režima smo poskušali doseči na več različnih načinov, a smo bili neuspešni. Denimo, Maduro je izgubil zadnje volitve, za kar imamo potrebne dokaze. Preprosto povedano, “ukradel” je volitve. Ameriška operacija v Venezueli je bila morda zadnja priložnost za demokracijo. Žal ni bilo druge poti, saj bi sicer postali podobni Kubi, kjer enak režim vlada že 60 let.

Z vsemi negativnimi posledicami, ki jih tak režim prinese. Kako so vaši sonarodnjaki sprejeli, da so ZDA ujele oziroma aretirale Madura? Na spletu so se širili najrazličnejši posnetki in na večini so Venezuelci praznovali, še najbolj pa tisti zunaj države.

Na posnetkih, ki so nastali takoj zgodaj zjutraj, so ljudje kričali od sreče iz svojih stanovanj. Ljudje so praznovali, bili so srečni, kljub temu, da je bilo to za njih izjemno nevarno. Zato so raje ostali doma, kot pa se podali na ulice, kjer bi lahko naleteli na Madurove tolpe, neuradne oborožene organizacije, imenovane “Los Colectivos”, ki zanj opravljajo “umazane posle”.

🇻🇪 VENEZUELA ESTA DE FIESTA❓❓❓

La gente en las calles y los edificios celebra la caída del régimen.
Gritos, aplausos y cacerolazos de alegría.
La libertad ha regresado.

https://t.co/TZcqw6XoKZ pic.twitter.com/4usoPpRNkr

— Javier 🇺🇾 (@javierellob0) January 3, 2026

Ali menite, da bi ta trenutek lahko pomenil resničen prelom s starim režimom in začetek novega, demokratičnega obdobja?

Gre za prvi korak v smeri obnovitve venezuelske demokracije. Maduro je bil odstranjen s položaja, a za njim je še vedno ostal njegov notranji krog, ostajajo tudi prej omenjeni “Los Colectivos” in kriminalne organizacije, kot so karteli in mafije, ki se upirajo spremembam. Ko odstraniš Madura, te različne frakcije moči še vedno ostanejo. Trenutno je govora o t.i. tranzicijski vladi, ki bi v Venezuelo prinesla stabilnost in jo vodila v smeri demokratičnih procesov. To pa se ne more zgoditi čez noč.

Tudi sami imate težko osebno izkušnjo, Venezuelo ste bili prisiljeni zapustiti.

V domovini sem bil študent ekonomije. Študija nisem mogel končati zaradi globoke gospodarske krize. Univerza (ULA – Universidad de Los Andes), na kateri sem študiral, je bila javna; gre za eno najpomembnejših univerz v državi. Infrastruktura je kljub temu propadala, profesorji so imeli mizerno nizke plače. Bralce vabim, naj si sami ogledajo na spletu, kako univerza dobesedno razpada, kako umazano je vse skupaj. Študenti univerze jedo zgolj v javnih kuhinjah, enkrat na dan, a hrane pogosto zmanjka. Številni študenti v povprečju jedo zgolj enkrat na dan, največkrat dvakrat.

Bili so vzponi in padci. Občasno gojiš upanje, da bo prišlo do spremembe, potem pa izkusiš represijo. Predstavniki režima ugrabijo tvojega bližnjega, ga strpajo v zapor brez sojenja. Zapirajo povsem običajne ljudi, lahko bi zaprli vas ali vašo mamo. Biti zaprt v venezuelskem zaporu je nekaj najbolj groznega, kar te lahko doleti. V zaporih razsajajo različne bolezni, med njimi tuberkuloza. Družinski člani zapornika morajo zapor obiskati vsak dan, saj bi lahko zapornik sicer umrl od lakote. Ker jih ne hranijo primerno, številni zaporniki stradajo. Bralci si lahko na spletu ogledajo slike prej/potem političnih zapornikov. Kako so bili videti pred zaporom in kasneje.

Na neki točki mi je postalo povsem jasno, da se bom tudi sam znašel v takšni situaciji. Začel sem iskati alternative. Moja tedanja partnerka je bila rojena v Venezueli, a je imela slovenske korenine, zato sva se odločila nadaljevati svojo pot tukaj. S partnerko sva se pred leti razšla, sam pa sem ostal tukaj, kjer nadaljujem s študijem ekonomije.

V socialistični Venezueli, kljub vsem naravnim bogastvom, vlada pomanjkanje hrane (Foto: EPA)

Kako bi nekomu, ki nikoli ni živel v takšnem sistemu, opisal vsakdanje življenje pod socialistično diktaturo?

Vsak dan razmišljaš, kako boš prišel do hrane. Kdaj bo skozi pipo pritekla voda, ki jo včasih preprosto zmanjka. Soočaš se z izpadi elektrike, na dnevni ravni lahko zmanjka elektrike za nekaj ur. Razmišljaš, kako bi se prebil do bencina oziroma pogonskih goriv, saj moraš navadno po en, dva ali več dni stati v vrsti pred bencinsko črpalko. Ta težava je huda predvsem za tiste, ki delajo v kmetijstvu. Tovorna vozila stojijo v vrsti tako dolgo, da se vmes živila, ki jih prevažajo, pokvarijo.

Kako je mogoče, da vlada tako pomanjkanje, ko pa ima Venezuela največje dokazane zaloge nafte? Nekateri pravijo, da je pomanjkanje povezano z ameriškimi sankcijami.

Madurov bolivarski režim je nacionaliziral na tisoče ključnih zasebnih podjetij v državi v različnih sektorjih. Ta podjetja nato niso vodili v skladu s poslovno logiko, pač pa politično. Vodenje teh podjetij so prevzeli zavezniki režima, ki pa niso imeli ustreznega znanja, so bili povsem nesposobni in koruptivni. Če ukradeš na stotine velikih podjetij v kmetijskem sektorju, v vodstva teh podjetij imenuješ nesposobneže, ki jih bankrotirajo, in potem Venezueli vlada pomanjkanje hrane, ali so to povzročile ameriške sankcije? Ostali smo brez hrane, tega niso povzročile ameriške sankcije.

Enako se je zgodilo v naftni industriji, ki jo vodijo povsem nesposobni ljudje. Številne rafinerije so zaprte, zapuščene. Dobesedno razpadajo. Zaradi slabo vzdrževane infrastrukture prihaja do ekoloških nesreč, razlitij nafte v morje, ki imajo zelo škodljive učinke na okolje.

V Evropi, tudi v Sloveniji, ki je postkomunistična država, nekateri levi politiki in vplivneži prikazujejo Madurov režim v pozitivni luči, skušajo relativizirati katastrofo, ki jo je povzročil, ali pa skušajo krivdo za nastale razmere preložiti na nekoga drugega. Kako bi se odzval na takšne argumente?

Naj ne uvažajo teh idej v Slovenijo, ker so zelo škodljive. Naj se raje preselijo v Venezuelo, kjer je režim, ki je te ideje že implementiral, in naj “uživajo” v tamkajšnjem življenju.

Ž. K.