Dr. Niko Gamulin: Vsako leto po nepotrebnem umre več sto Slovencev – zaradi čakanja na zdravnika

Vsak dan, ko pacient v Sloveniji čaka na pregled, diagnozo ali začetek zdravljenja, ni le birokratska neprijetnost, temveč merljiva izguba zdravja in pogosto tudi življenja. Kot opozarja analiza, ki jo je pripravil dr. Niko Gamulin, se cena teh zamud ne izraža v evrih, temveč v stotinah prezgodaj izgubljenih življenj in tisočih letih življenja, ki jih družba nikoli več ne bo mogla nadomestiti. Čakalne dobe so se razvile v t. i. „tiho epidemijo“, ki ogroža temelje slovenskega zdravstvenega sistema in s tem varnost državljanov.

Gamulin pojasnjuje, da problem ni omejen zgolj na pomanjkanje finančnih sredstev, temveč izvira iz globlje zakoreninjene sistemske neučinkovitosti: fragmentiranosti podatkov, pomanjkanja kadra na ključnih mestih ter modela financiranja, ki še vedno nagrajuje obseg storitev namesto kakovosti in izidov zdravljenja. Takšno okolje ustvarja ozka grla, v katerih pacienti izgubljajo dragocen čas, zdravstveni izidi pa se slabšajo. „Sistem je ujet v lastne administrativne in organizacijske omejitve, posledice pa se merijo v preprečljivih smrtih,“ opozarja Gamulin.

Podatki so zgovorni. Mednarodne meta-analize, povzete v poročilu, kažejo, da vsak mesec odloga pri začetku zdravljenja raka poveča tveganje za umrljivost za 6–13 odstotkov. Pri raku debelega črevesa in danke to pomeni kar 14-odstotno povečanje tveganja za smrt zaradi vseh vzrokov z vsakim štiritedenskim odlogom.

Na področju kardiologije pa že vsakih 30 minut zamude do primarne angioplastike pri akutnem srčnem infarktu poveča relativno tveganje enoletne umrljivosti za 7,5 odstotka. Gamulin poudarja: „Te številke niso statistične abstrakcije, temveč realnost, ki jo vsak dan plačujejo konkretni ljudje.“

Čakalne dobe so že dolgo izven zakonsko dopustnih rokov

Analiza Nacionalnega inštituta za javno zdravje dodatno razkriva, da so povprečne čakalne dobe za ključne diagnostične in specialistične storitve v Sloveniji že dolgo izven zakonsko dopustnih rokov. To ni posledica posameznih anomalij, temveč kaže na sistemski kolaps zmožnosti zagotavljanja pravočasne obravnave, ki je postal nova normalnost.

Posledica so po ocenah dr. Gamulina med 150 in 250 preprečljivih smrti letno zgolj na področju onkologije in kardiologije, kar pomeni več kot 5000 izgubljenih let življenja vsako leto – primerljivo z izgubo celotnega produktivnega življenja več kot sto ljudi.

Poročilo se ne ustavi pri diagnostiki problema. V nadaljevanju ponuja tudi jasno strukturirana priporočila za reformo, ki jo Gamulin razdeli v tri časovne faze: kratkoročno digitalno centralizacijo in triažo, srednjeročno investicijo v kapacitete in dolgoročni prehod na model financiranja, osredotočen na vrednost (Value-Based Healthcare). S tem avtor ne le opisuje stanje, temveč postavlja strateški načrt, ki združuje nujne intervencije, trajnostno investicijo in spremembo paradigme.

Gamulinov namen je preseči raven anekdot in političnih obtožb ter na podlagi podatkov in mednarodnih izkušenj dokazati, da čakalne dobe niso neizogibna danost, temveč rešljiva sistemska slabost. Onkologija in kardiologija, kjer je povezava med časom in preživetjem najbolj očitna, služita kot ogledalo celotnemu zdravstvenemu sistemu – in hkrati kot opomnik, da lahko odločnost in dobro načrtovani ukrepi pomenijo razliko med življenjem in smrtjo.

Merjenje cene čakanja

Metodologija, na kateri temelji poročilo, se naslanja izključno na preverljive podatke iz uglednih virov in na uveljavljene znanstvene metode. Dr. Gamulin izpostavlja, da je transparentnost metodologije ključna za verodostojnost ugotovitev, saj omogoča javnosti razumeti, kako so bili sklepi oblikovani.

Podatki so zbrani iz štirih glavnih virov: nacionalnih administrativnih in epidemioloških baz (NIJZ, ZZZS, Uradni list RS), mednarodnih statističnih baz (OECD, Eurostat), recenzirane znanstvene literature ter biostatističnega modeliranja.

Poročilo sledi tridelni analitični poti:

1. Določitev tveganja na podlagi mednarodnih koeficientov tveganja (hazard ratios).
2. Analiza dejanskega stanja čakalnih dob v Sloveniji.
3. Modeliranje vpliva čakanja na presežno umrljivost in izgubljena leta življenja (YLL).

„Na ravni populacije lahko z veliko zanesljivostjo dokažemo močno statistično pomembno povezavo med čakalnimi dobami in presežno umrljivostjo,“ pojasnjuje dr. Gamulin.

Ključni pojmi: od presežne umrljivosti do izgubljenih let življenja

V poročilu so ključni pojmi razloženi tudi širši javnosti. Čakalna doba je opredeljena kot celoten čas od izdaje napotnice do dejanske izvedbe storitve. Presežna umrljivost je opisana kot število smrti, ki presega pričakovano število v normalnih okoliščinah, pri čemer dr. Gamulin uporabi analogijo: „Predstavljajte si mesto, kjer januarja običajno umre 100 ljudi, v izjemno mrzlem januarju pa 130 – tistih 30 dodatnih smrti je presežna umrljivost.“

Izgubljena leta življenja (YLL) merijo prezgodnjo umrljivost, pri čemer starost pokojnika igra ključno vlogo. Smrt mlajše osebe pomeni večjo izgubo potencialnih let življenja, kar po besedah dr. Gamulina „ni le osebna tragedija, temveč izguba let dela, ustvarjanja in prispevka k družbi“.

Avtor tako izpostavlja, da številke niso zgolj hladna statistika, ampak odraz resničnih človeških izgub, ki jih je mogoče preprečiti z bolj učinkovitim zdravstvenim sistemom.

Dolge čakalne dobe kot endemična značilnost sistema

Analiza dr. Gamulina razkriva, da so presežene čakalne dobe v slovenskem zdravstvu postale pravilo in ne izjema. Na podlagi uradnih podatkov NIJZ in primerjav z zakonsko določenimi roki ugotavlja, da problem presega posamezne izvajalce in je postal strukturna značilnost celotnega sistema. „Podatki jasno kažejo, da ne gre za občasna odstopanja, temveč za stanje, v katerem je preseganje dopustnih čakalnih dob sistemsko vgrajeno v delovanje zdravstva,“ opozarja dr. Gamulin.

Po njegovih besedah se pot pacienta pogosto ustavi že na prvi stopnji – pri dostopu do sodobne diagnostike. Čakalne dobe za magnetno resonanco (MRI), računalniško tomografijo (CT) in pozitronsko emisijsko tomografijo (PET-CT) pogosto večkrat presegajo zakonsko dopustne meje.

Še posebej kritična je preiskava PET-CT, ki je za onkološke bolnike ključna, saj čakanje pod stopnjo nujnosti „Hitro“ traja skoraj štirikrat dlje od predpisanega enega meseca. „To pomeni dragocen izgubljen čas za načrtovanje zdravljenja in izboljšanje prognoze,“ opozarja dr. Gamulin.

Primer MRI hrbtenice kaže, da pacient pod stopnjo „Redno“ čaka več kot leto dni – dvakrat dlje od dovoljenega. Takšne zamude pomenijo, da se bolezen lahko bistveno poslabša, še preden se sploh začne zdravljenje.

Specialistični pregledi: negotovost in psihološki pritisk

Tudi po diagnozi se bolniki soočajo z dolgotrajnim čakanjem na prvi specialistični pregled. V kardiologiji, onkologiji in nevrologiji se čakalne dobe merijo v mesecih, kar pri boleznih, kot so srčno popuščanje ali nevrodegenerativne motnje, pogosto pomeni nepovratno napredovanje bolezni.

Podatki kažejo, da bolnik s sumom na maligno obolenje, napoten pod stopnjo nujnosti „Hitro“, na prvi pregled pri onkologu čaka več kot dvakrat dlje od zakonsko določenega enega meseca. „Ta faza je za paciente psihološko izjemno obremenjujoča in klinično usodna,“ poudarja dr. Gamulin.

Operativni posegi: odlašanje z visoko ceno

Tudi ko je diagnoza postavljena, pacienti pogosto čakajo mesece na operativni poseg. Čeprav so ti posegi pogosto označeni kot „elektivni“, njihovo odlaganje močno vpliva na kakovost življenja, povzroča bolečine, zmanjšuje funkcionalnost in lahko vodi do trajnih poslabšanj.

Poročilo Evropske komisije izpostavlja Slovenijo kot državo z izjemno dolgimi čakalnimi dobami za operacije, kot sta zamenjava kolka in operacija sive mrene. Leta 2020 je 99 odstotkov bolnikov čakalo na zamenjavo kolka dlje kot tri mesece, kar je po besedah dr. Gamulina „bistveno več kot v večini drugih držav EU“.

Mednarodna primerjava: denar ni glavni problem

Podatki Eurostata razkrivajo, da je v večini držav EU glavni razlog za neuresničene zdravstvene potrebe previsoka cena storitev. V Sloveniji pa je daleč najpogostejši razlog „čakalna lista“. To po mnenju dr. Gamulina pomeni, da imajo državljani formalno pravico do storitev, ki pa je v praksi ne morejo uveljaviti.

„Primerjava z državami, kot sta Avstrija in Nemčija, ki imata podobno socialno in zdravstveno tradicijo, kaže, da je mogoče z boljšim upravljanjem procesov in kapacitet doseči bistveno krajše čakalne dobe – brez nujnega povečanja finančnih vložkov,“ izpostavlja avtor. Po njegovem mnenju neuspeh pri reševanju tega problema kaže na globlje, strukturne pomanjkljivosti, ki zahtevajo celovit in sistemski pristop.

Čakanje kot neposreden dejavnik tveganja za življenje

V osrednjem delu poročila dr. Niko Gamulin pretvori abstraktne podatke o dolžini čakalnih dob v konkretno in merljivo tveganje za zdravje ter življenje ljudi. Po njegovih besedah „daljše čakanje ni le neprijetnost; v medicini je to čas, v katerem se bolezen razvija, tumorji rastejo in prehajajo v neozdravljive faze, srčne funkcije pešajo in možnosti za uspešno zdravljenje nepovratno upadajo“. Čas je v tem kontekstu aktiven dejavnik, ki neposredno vpliva na izid bolezni.

Kot je opisano v metodologiji, presežna umrljivost predstavlja število smrti nad pričakovanim povprečjem, ki jih je mogoče pripisati določeni krizi – v tem primeru sistemskemu odlogu zdravstvene obravnave. Izgubljena leta življenja (YLL) pa tej statistiki dodajajo dimenzijo starosti, s čimer se poudarja tragedija prezgodnje smrti.

„Ko govorimo o vplivu čakalnih dob, ne govorimo o smrti na koncu dolgega življenja, temveč o smrtih, ki se zgodijo leta ali celo desetletja prezgodaj,“ opozarja dr. Gamulin.

Onkologija: čas kot sovražnik

Podatki iz mednarodnih študij jasno kažejo, da vsak mesec odloga pri zdravljenju raka občutno poveča tveganje za smrt. V primeru raka debelega črevesa in danke štiritedenski odlog pomeni 14-odstotno povečanje tveganja, pri invazivnem raku dojk pa odlog, daljši od 90 dni, podvoji tveganje za smrt. Rak pljuč pokaže drugačno dinamiko – vsaka dodatna zamuda za en teden pomeni približno 4-odstotno povečanje tveganja.

Meta-analiza, ki je vključevala skoraj milijon bolnikov, potrjuje neposredno povezavo med časom do začetka zdravljenja (TTI) in umrljivostjo. „Odlog zdravljenja za šest do devet mesecev je bil povezan z osem odstotkov višjim tveganjem za smrt,“ navaja dr. Gamulin.

Kardiologija: vsaka minuta šteje

Pri akutnem miokardnem infarktu z dvigom spojnice ST (STEMI) je čas do ponovne vzpostavitve pretoka krvi ključnega pomena. Študija De Luca et al. iz leta 2004, ki velja za prelomno, je pokazala, da vsakih 30 minut odloga pri primarni angioplastiki poveča enoletno umrljivost za 7,5 odstotka.

Dr. Gamulin dodaja: „Treba je upoštevati celoten čas od pojava simptomov do odprtja žile, saj ta odraža celotno verigo odzivanja – od prepoznave simptomov pri pacientu do delovanja urgentnih služb in bolnišnice.“

Pretvorba tveganja v slovenska življenja

S pomočjo mednarodnih koeficientov tveganja in slovenskih epidemioloških podatkov je mogoče oceniti število presežnih smrti, ki jih povzročajo dolge čakalne dobe. V onkologiji v Sloveniji letno na novo zboli okoli 17.000 ljudi. Če predpostavimo, da ima velik del bolnikov vsaj enomesečni presežni odlog, in uporabimo spodnjo mejo povečanega tveganja (6 % na mesec), to pomeni med 150 in 250 preprečljivih smrti letno.

V kardiologiji je slika podobno skrb vzbujajoča. Če bi pri bolnikih s STEMI povprečni čas od pojava simptomov do posega skrajšali za 30 minut, bi bilo po izračunih dr. Gamulina mogoče rešiti dodatnih 50 do 80 življenj na leto. Skupno to pomeni, da dolge čakalne dobe v Sloveniji letno prispevajo k več kot 300 prezgodnjim smrtim.

„Te številke niso le statistika – so izgubljeni starši, otroci, partnerji in prijatelji, katerih življenja bi lahko trajala dlje, če bi sistem deloval pravočasno,“  poudarja dr. Gamulin.

Več kot 5200 izgubljenih let življenja na leto

Po izračunih dr. Nike Gamulina dolge čakalne dobe v Sloveniji povzročijo letno več kot 5200 izgubljenih let življenja. To je, kot poudarja, „ekvivalent izgube celotnega produktivnega in osebnega življenja več kot 100 ljudi vsako leto“. Največji delež predstavljajo onkološki bolniki, pri katerih povprečna starost ob smrti znaša 65 let, pričakovana življenjska doba pa 81 let. „To ni le statistika, temveč tiha nacionalna tragedija, ki se vsak dan odvija v čakalnicah po državi,“ opozarja dr. Gamulin.

Podatki kažejo, da na področju onkologije dolge čakalne dobe vsako leto povzročijo približno 200 presežnih smrti in 3200 izgubljenih let življenja. V kardiologiji je ocena 65 presežnih smrti in 715 izgubljenih let, preostala področja pa prispevajo dodatnih 100 smrti in 1300 izgubljenih let.

Obrazi za statistikami

Da bi številke dobile človeški obraz, dr. Gamulin v poročilu predstavi poglobljene študije primerov. Te zgodbe po njegovih besedah „niso izjeme, temveč ponazarjajo izkušnje tisočev bolnikov, katerih usoda je neposredno povezana s časom, izgubljenim v čakalnih vrstah“.

Eden od takšnih primerov je gospod Janez, 60-letni bolnik z rakom debelega črevesa, ki je svojo bitko izgubil še preden se je zdravljenje sploh začelo.

Onkološki primer: od zgodnjega stadija do metastaz

Gospod Janez, aktiven moški v zrelih letih, se zaradi krvavitve odpravi k osebnemu zdravniku. Dobljena napotnica za kolonoskopijo je označena kot „Hitro“, a kljub temu čaka 180 dni, čeprav bi po pravilniku moral biti obravnavan v 90 dneh. Po preiskavi in potrditvi diagnoze adenokarcinoma sledi nova čakalna doba — 60 dni za prvi onkološki pregled. Nato onkolog odredi PET-CT, kjer Janez čaka še dodatnih 120 dni.

Skupaj se postopek od prve napotnice do načrta zdravljenja raztegne na 360 dni — skoraj eno leto. V tem času bolezen napreduje iz stadija II, kjer je petletno preživetje okoli 80 odstotkov, v metastatski stadij IV, kjer možnosti padejo pod 15 odstotkov. „Vsak mesec odloga je, kot dokazujejo študije, povečal tveganje za smrt za 14 odstotkov,“ opozarja dr. Gamulin.

Seštevanje zamud z usodnimi posledicami

Primer gospoda Janeza po mnenju dr. Gamulina ni osamljen, temveč predstavlja tipičen vzorec pri mnogih onkoloških bolnikih v Sloveniji. Zaporedno čakanje na diagnostiko, specialista in dodatne preiskave ustvari verigo zamud, ki omogoča, da bolezen preide v neozdravljivo fazo še pred začetkom zdravljenja.

„Gre za tiho, a neizprosno dinamiko, kjer čas deluje proti pacientu na vsakem koraku,“ dodaja avtor. Takšne zgodbe potrjujejo, da so številke o presežnih smrtih in izgubljenih letih življenja le vrh ledene gore človeške stiske.

Srce in možgani ne morejo čakati

V analizi dr. Nika Gamulina so poleg onkoloških primerov predstavljene tudi zgodbe s področja kardiologije, ki razkrivajo, da čakalne dobe niso usodne le pri akutnih boleznih, temveč tudi pri kroničnih stanjih, kjer postopno, a neizprosno uničujejo zdravje.

„Čakalne dobe ne ubijajo le pri akutnih stanjih, ampak tudi pri kroničnih boleznih, kjer tiho in postopoma zmanjšujejo kakovost ter dolžino življenja,“ opozarja dr. Gamulin.