Dolenjce bi raje prikazal kot nestrpne, kot pa priznal, da med Romi iz obeh regij obstajajo razlike

Romsko naselje Pušča pri Murski Soboti velja za enega najuspešnejših primerov vključevanja romske skupnosti v Sloveniji. V zadnjem času ga številni osrednji mediji predstavljajo kot dokaz, da je sobivanje med Romi in večinskim prebivalstvom mogoče, če obstaja volja na obeh straneh. Ob tem pa se poraja vtis, da se takšne zgodbe uporabljajo tudi za podporo stališčem Milana Kučana, ki posredno namigujejo, da je za napete razmere na Dolenjskem krivo predvsem lokalno prebivalstvo in njegov odnos do Romov.

Primer Prekmurja ne more biti neposredno primerljiv z razmerami v Dolenjski regiji, kjer se romska naselja soočajo z drugačnim zgodovinskim in prostorskim ozadjem. Dejstvo pa je tudi, da so se eni želeli integrirati, medtem, ko drugim to ni bilo v interesu.

Romska skupnost v Prekmurju je prisotna že več stoletij. Po podatkih Sveta Evrope in raziskav ZRC SAZU so se Romi v Prekmurje priseljevali z območja današnje Madžarske in Avstrije, njihova prisotnost pa je v pisnih virih prvič omenjena v 18. stoletju. Govorijo poseben prekmursko-romski dialekt, ki se razlikuje od govorov romskih skupnosti v drugih delih Slovenije, ter pogosto uporabljajo tudi prekmurščino. Zaradi dolgotrajne naselitve so se številne romske družine že zgodaj vključile v lokalno življenje — ukvarjale so se z obrtjo, kmetijstvom in glasbo, kar je prispevalo k postopnemu sprejemanju in sožitju z večinskim prebivalstvom.

Integracija jim očitno ni bila v interesu
Romske skupnosti v Dolenjski regiji imajo drugačno zgodovino. Njihova večja prisotnost je povezana z obdobjem po drugi svetovni vojni, ko so se posamezne družine priseljevale iz južnejših območij nekdanje Jugoslavije. Proces integracije je bil na voljo enim in drugim, vendar so ga Romi na Dolenjskem venomer zavračali. Eden izmed najbolj izpostavljenih primerov dolgotrajnih težav pri integraciji Romov prihaja iz občine Ribnica, natančneje iz naselij Goriča vas, Otavice in Lepovče. Tam so se predstavniki romske skupnosti in občine avgusta 2024 sestali, da bi našli rešitev glede zagotavljanja osnovne infrastrukture – predvsem dostopa do pitne vode.

Ribniški župan Samo Pogorelc je po sestanku razkril, da je naselje Goriča vas že deset let nelegalno priklopljeno na bližnji električni daljnovod, iz katerega prebivalci črpajo elektriko brez plačila. Po njegovih besedah so v naselju luči “prižgane noč in dan”, kar kaže na trajno in zavestno zlorabo sistema.

Slovenija, Novo Mesto, 12.10.2009, 12. Oktober 2009
Baraka in pocitniska prikolica stojita v romskem naselju Zabjek.
Foto: Bor Slana/ Bobo

Občina je Romom ponudila, da bodo dobili legalen dostop do vode in elektrike, ko bodo izpolnili določene pogoje integracije – med drugim pošiljali otroke v šolo, uredili okolico naselja, določili meje zasebnih zemljišč in se vključili v programe zaposlovanja. Pogorelc je poudaril, da bo občina svojo vlogo opravila, ko bo “integracija stekla in jo bo mogoče čutiti tudi na terenu”. Predsednik Zveze Romov Slovenije Jožek Horvat Muc je ob tem takrat priznal, da bo uspeh dogovora odvisen predvsem od same romske skupnosti: “Dogovore lahko sklepamo, a če ne bo prišlo do realizacije v naselju, se bomo morali pogovarjati še velikokrat.”

Primer Ribnice tako razkriva, da težave z vključevanjem niso zgolj posledica pomanjkanja politične volje ali sredstev, temveč pogosto tudi odpor do vključevanja v formalne družbene in pravne okvirje, kar otežuje zagotavljanje osnovne infrastrukture in trajnostno izboljšanje življenjskih pogojev.

Izjava Milana Kučana, ko je namigoval, kdo je kriv za tragedijo v Novem mestu, da “Prekmurje dokazuje, da je sožitje mogoče, čeprav imamo povsod enako zakonodajo”, je v kontekstu dejanskih razlik med obema skupnostma zgrešena. Kučan s tem posredno nakazuje, da naj bi bili za napetosti na Dolenjskem krivi predvsem domačini in njihov odnos do Romov, pri čemer spregleda poleg ostalih, predvsem kulturne posebnosti pa tudi voljo do integracije oziroma pomanjkanje le te v Dolenjski regiji.

A.H.