Diplomat opozarja: Poteza Tanje Fajon Slovenijo izpostavlja tveganjem za nacionalno varnost

Zunanja ministrica Tanja Fajon je na konferenci Generalne skupščine ZN, ki sta jo organizirali Savdska Arabija in Francija, pozvala k priznanju Palestine, saj vidi rešitev dveh držav kot edino pot do miru na Bližnjem vzhodu. Konferenco so bojkotirali ZDA in Izrael. Nekdanji veleposlanik Tone Kajzer opozarja, da takšna zunanjepolitična drža odraža konstruktivizem, ki ni usklajen z realnostjo, in izpostavlja Slovenijo tveganjem za nacionalno varnost.

“Na tak način se rešitev ne bo dosegla. Pričakoval bi, da slovenska diplomacija deluje bolj premišljeno v tej izjemno zapleteni situaciji, z osredotočenostjo na zaščito slovenskih interesov,” je o potezi Tanje Fajon dejal nekdanji veleposlanik v ZDA Tone Kajzer in dodal, da gre v tem primeru za “konstruktivizem”.

Konferenco, ki sta jo soorganizirali Savdska Arabija in Francija, so bojkotirale ZDA skupaj z Izraelom, saj ameriški State Department meni, da takšna iniciativa spodbuja Hamas in je “neproduktivna žalitev” žrtev napada 7. oktobra 2023. Fajonova je kljub temu izrazila optimizem ob napovedi Francije, da bo Palestino priznala septembra, in upanje, da bodo sledile tudi druge države.

“Pač strokovno bi rekli, da je to konstruktivizem, ker si lahko človek pri sebi ustvari nek konstrukt. Osmisli si, kako bi nerealnost izgledala in v zunanji politiki je to potem kot aktivizem, ki ga poskušaš – kot to trenutno počne naše zunanje ministrstvo – prenesti na vse ostale,” je o potezi Fajonove dejal Kajzer. Poudarja, da konflikt na Bližnjem vzhodu ni nov, temveč sega dlje od 7. oktobra. Sklicuje se na pokojnega profesorja Huntingtona, ki je v knjigi iz leta 1996 opisal kulturno-civilizacijske tektonske plošče, ne le trk civilizacij.

Dolgoletni diplomat in nekdanji veleposlanik RS v ZDA Tone Kajzer (Foto: Polona Avanzo)

Meni, da se zaradi spreminjanja globalnega razmerja moči na stičiščih teh plošč odpirajo žarišča geopolitičnih napetosti, pri čemer je Bližnji vzhod izjemno občutljiva točka. Konflikt med Izraelom in Palestino vidi v širšem kontekstu globalnih geopolitičnih neviht, kar potrjujejo tudi strokovnjaki za geopolitiko, in opozarja, da gre za posredniško vojno z globljimi ozadji, ki jih ne gre preveč poenostavljati.

Kajzer poudarja, da Slovenija kot članica mednarodne skupnosti nosi določeno odgovornost, vendar mora delovati skladno s svojimi zmožnostmi in zgledom, ne le posnemati druge države EU. Glede poteze Francije, ki je napovedala priznanje Palestine, Kajzer opozarja, da je to povezano z notranjepolitičnimi razmerami v Franciji, kjer se bližajo volitve in se država sooča z velikimi notranjimi izzivi, kot sta zadolženost in potreba po reformah.

Meni, da Francija z zunanjepolitičnimi potezami poskuša kompenzirati notranje pomanjkljivosti. Hkrati opozarja na razliko med konstruktivističnimi željami o tem, kako bi se stvari morale odviti, in realnostjo, ki prinaša posledice, s katerimi se je treba soočiti.

Poteza Fajonove prinaša varnostno tveganje
“Ta zunanja politika ne rešuje teh stvari, za katere oni demonstrativno trdijo, da jih rešuje – ravno nasprotno – Slovenijo izpostavlja po nepotrebnem in si na ta način odpiramo velike rizike, ki so vezani na našo nacionalno varnost,” opozarja nekdanji veleposlanik. Četudi bi nekateri trdili, da se zunanja ministrica postavlja na “moralno” pravo stran, Kajzer poudarja, da se je ob tem treba vprašati, ali so ji “davkoplačevalci dali pooblastilo za to”.

Tanja Fajon (Foto: X, MFEA Slovenia)

Poudarja, da je pri geopolitičnih odločitvah ključno razumeti, zakaj se stvari dogajajo, in delovati skladno s svojimi vrednotami, namesto da se avtomatično opredeljuje za eno stran. “Mi smo del zahodne civilizacije, čeprav se pri nas zelo skuša, skuša ta temelj, civilizacijsko vrednost spodnesti, za katerega smo se mi odločili po propadu nekdanje države in je potem lahko malo identitetna zmešnjava,” izpostavlja.

Tone Kajzer izraža dvom o navidezni solidarnosti in moralni drži Slovenije v kontekstu bližnjevzhodnega konflikta, ki jo primerja z jugoslovansko idejo o “pravičnosti” in nevtralnosti. Opozarja na nezdružljivost vrednot med zahodnim svetom in nekaterimi kulturami na Bližnjem vzhodu, pri čemer izpostavlja razlike v obravnavi žensk in empatiji, sklicujoč se na svoje izkušnje iz Egipta. Kritizira poenostavljeno navijaštvo (“za ali proti”) in poudarja potrebo po analitičnem razumevanju ozadja konflikta brez črno-belega pristopa. Kajzer vidi Izrael kot državo z vrednotami, bližjimi zahodnim, vključno z demokracijo, čeprav priznava njegove pomanjkljivosti.

Nasprotuje konstruktivističnim pristopom, ki ustvarjajo nerealne zgodbe, kot je izključevanje Hamasa iz rešitev, kar ne odraža realnosti. Zagovarja dolgoročne rešitve, kot so Abrahamovi sporazumi, ki temeljijo na zdravem razumu in dialogu med arabskimi državami in Izraelom, da bi premostili kulturno-civilizacijske razlike brez uporabe sile. Opozarja na ekstremne akterje, kot je iranski režim, in poudarja, da mednarodni odnosi ne temeljijo le na poslovnih interesih, temveč tudi na kompleksnih kulturnih in civilizacijskih dimenzijah.

Kajzer: Ali sprejmeš ta vrednostni temelj ali pa se vanj ne vpletaš
“Mene skrbi, ker se zdi, da umeščanje Slovenije v vrednostni sistem zahodnega sveta, h kateremu smo se demokratično odločili priključiti, ni dovolj trdno. Slovenci smo sprejeli civilizacijske norme, odgovorno ravnanje in pripadnost zahodnemu svetu, zdaj pa se mi zdi, kot da se nagibamo v smer, iz katere smo se že izvili, čeprav so generacije pokazale, da to ni dobro,” pravi in dodaja: “Nismo zmožni doseči niti osnovnega konsenza, da bi obsodili izvensodne poboje. Nekateri bi rekli, da to nima povezave, a to je del našega vrednostnega temelja. Ali sprejmeš ta vrednostni temelj ali pa se vanj ne vpletaš.”

Zunanja ministrica Tanja Fajon in poslanec Levice Matej T. Vatovec (Foto: STA)

Kajzer opaža, da je celoten slovenski diplomatski aparat angažiran za reševanje konflikta na Bližnjem vzhodu, in trdi, da to ni “realno”: “Vidimo, da se že od leta 2014, ko je Švedska priznala Palestino, ni zgodilo nič odločilnega, kar bi prineslo spremembe”.  Prepričan je, da bi morala slovenska diplomacija delovati bolj premišljeno v tej izjemno zapleteni situaciji, z osredotočenostjo na zaščito slovenskih interesov. “Koliko lahko prispevamo na globalni ravni, je odvisno od naše kredibilnosti in modela, ki ga udejanjamo v praksi. Vendar, kot pravijo, diplomacija brez realne moči v ozadju – bodisi ekonomske bodisi vojaške – je kot glasba brez inštrumentov: ne sliši se. Zato smo tam, kjer smo,” je zaključil.

Tanja Brkić