DIAGNOZA RAK/55/ Sosed, ki zna....

Še dve obsevanji in konec - a sem se dal polepšati....

Sosed je vzel v roke škarje. In me polepšal. Kar lepo doma, ker z mojim "rilčkom" pač nisem ravno za med ljudi. Sosed je mojster, klepetali smo zraven in naenkrat je bil moj videz dnevu primeren: zadnji dve obsevanji rakovih celic jutri in v torek bom pričakal s kratko frizuro, ki mi je sicer že dolga leta blizu...pa se z videzom nasploh ne obremenjujem zelo...

Treba pa je priznati, da me je obdelava raka na pljučih in grlu pošteno zdelala. Posebej ta zadnja faza s pekočim grlom je točno taka kot so jo napovedali zdravniki: zoprna. Ker si ujet v paradoks, da moraš čim več jesti in piti, a sleherni požirek in grižljaj pomenita odpor. Kako potem ujeti neko optimalno pot? Kako se upreti? Kako zdržati? Ne bom še enkrat pisal o opori, ki jo imam doma (in pri sosedih kjer zlati ljudje ponujajo novo frizuro ali pa kakšno njihovo okusno jed, ki je trenutno še nedosegljiva...) in nasploh od prijateljev in sorodstva in...

Vsekakor pa je ključno, da si soočen s posledicami in da ne odnehaš. Ker je vse to pot, ki jo je treba premagati. Zdržati pekoče grlo in seveda želeti, da se vse spremeni. Na bolje, jasno. Bolečine sploh niso nevzdržne, tudi medicina lahko ponudi protiorožje, občutek pa je na vso moč nadležen. Zato - in to se ne zgodi redko - niti govorim ne veliko, nasprotno: skušam v tem zadnjem obdobju pač čim manj obremenjujoče prestati vse skupaj "v paketu". Jasno je, da sosedove škarje okoli moje glave prispevajo k občutku, da se moram prej ali slej vrniti v neko normalno stanje. Ne gre pa nič čez noč, a v torek se bom poslovil od res naporne etape v dirki za zdravje.

Soseda me je pohvalila, da sem po "posegu" njenega soproga kar naenkrat mlajšega videza...Jasno, da več kot deset kilogramov, ki jih je pojedla onkološka terapija, k temu prispeva. Meni se zdi prav, da se ne zanemarim in zato je sosed, ki zna s škarjami - neprecenljiv za moj videz in psiho: morda je tudi to znak, da krivuljo obračam...