Damjan Franz Lu, novinar

V zraku jo je čutiti, pa tudi na ulici, pa v spletnih komentarjih, v trgovini in včasih celo za družinsko mizo. Tako gosto, lepljivo in zoprno napetost. Človek dobi občutek, da živimo v družbi, kjer je potrpljenja vse manj, razumevanja medtem skorajda ni več. Vsakdo ima svoje mnenje, trdno in neomajno, in vsakdo je pripravljen drugega v trenutku obsoditi in morda celo utopiti v žlici vode.
Pljuvamo po sodbah, ne da bi poznali zakone ali prebrali eno samo stran obrazložitve. Ne zanima nas, kakšne dokaze je sodnik imel na mizi in v kakšnih postopkovnih okvirih je moral sprejeti odločitev. Vidimo le »krivega sodnika«. V zdravniku vidimo krivca za čakalne vrste in arogantnega boga v belem, ne pa človeka, ki je morda pravkar oddelal 24-urno izmeno, se soočal s smrtjo in obupom ter se boril z mlini na veter neučinkovitega sistema. Policista na cesti dojemamo kot nekoga, ki nas hoče samo oglobiti, ne pa kot osebo, ki je morda uro prej posredovala v družinskem sporu, polnem nasilja, ali tvegala življenje v nevarni intervenciji. Enako velja za novinarje, ki jih nekateri zmerjajo s plačanci in lažnivci, ne da bi se vprašali o pritiskih, rokih in odgovornosti, ki jo nosijo pri delu. In kaj šele socialni delavci v centrih za socialno delo? Ljudje, ki vsak dan sprejemajo težke odločitve o usodah otrok in družin, javnost pa jih tako ali tako v vsakem primeru obsodi – če so ukrepali, zakaj so to storili, in če niso, zakaj niso.
Ne gre za to, da bi se morali z vsem strinjati ali da bi morali vse odobravati. Kritična misel je temelj zdrave družbe. Toda obstaja velika razlika med kritiko in slepim obsojanjem, ki izvira iz nerazumevanja in nezanimanja. Predstavljajte si, kako drugače, kako lepše bi bilo, če bi bil naš prvi odziv radovednost, ne pa obsodba.

Nedeljski dnevnik