ČAS

pronica skozi razpoke vesolja

včeraj se lušči kot hrapava koža

in se vrača kot odmev ki išče svojo prejšnjo tišino

danes je brez ostrine

zliva se v stavke samo da bi bivali nekaj črk dalje

da se lahko slepimo z iluzijo obljube

ki tlakuje pot do naslednjega vdiha