BOKSARSKA VREČA: Novi muzej in stare zgodbe

V Kairu so 1. novembra 2025 odprli novi muzej Grand Egyptian Museum - GEM. Gre za največji muzej na svetu, posvečen eni sami civilizaciji. Dimenzije prostorov so faraonske. Njegova celotna površina meri petsto tisoč kvadratnih metrov, od tega naj bi bilo nekaj več kot osemdeset tisoč kvadratnih metrov namenjenih razstavnim prostorom. Torej - svetujem zelo udobne čevlje.

Letos poleti sem imel veliko srečo, da sem prisluhnil predavanju doktorja Tareka Ibrahima z berlinskega inštituta Humboldt Forum. Kolumno sem sestavil na podatkih njegovega predavanja.

Doktor Ibrahim je pokazal nekaj slik novega muzeja in dimenzije razstavišč so res nepredstavljive. Mesto Kairo je potrebovalo nov muzej, ker so bile vse izkopanine v stari stavbi razstavljene pretesno. Razlog za novo stavbo je bil še en: Egipt naj bi svetu pokazal, da je sposoben ohranjati izkopanine v primernem prostoru in z njimi ravnati z ustrezno pozornostjo.

Odprtje tega muzeja bo gotovo znova razplamtelo razpravo, ali mora Nemčija vrniti slavni doprsni kip Nefretete ali ne. Zelo verjetno je arheolog Ludwig Borchardt, ko je leta 1912 našel dragoceni kip, egiptovski državi prikril pravo vrednost odkritja. Treba je dodati, da so takrat veljala pravila glede izkopanin oziroma t. i. partage - delitve najdb med Egiptom in tujimi arheološkimi ekspedicijami. Delitev je potekala pod nadzorom egiptovskih oblasti, tujci pa so smeli odnesti določen delež predmetov. Vse kaže, da je takratni arheolog Borchardt prikril pomembnost odkritja in v opisu kipa izpustil nekaj bistvenih podrobnosti.

Kip je nekaj let krasil dnevno sobo nemškega bogataša Jamesa Simona, ki je izkopavanja tudi financiral. Postavil ga je na lepo leseno komodo, med različne kipce drugih izkopanin, pod steno, na kateri sta viseli sliki njegovega očeta in matere. Če si ogledate fotografijo njegove dnevne sobe, je res treba priznati, da je imel gospod izjemen občutek za dekoracijo. Šele leta 1920 je kip podaril berlinskim muzejem, kjer ga lahko občudujemo še danes.

Čigav je torej zares ta kip? Dokazi, da si Nemčija izkopanine ne bi smela prilastiti, so zelo očitni. Tudi število obiskovalcev berlinskega muzeja zaradi Nefretetine glave je zelo zgovorno: to je atrakcija. Skratka, Nemčija nikoli ni pomislila, da bi vrnila doprsni kip, čeprav ve, da ni bilo vse storjeno po pravilih. Nemci trdijo, da je glava last človeštva in da je dobro ohranjena in varno shranjena. Tudi stari muzej v Egiptu je dejal, da bi lahko glava mirno prišla k njim in bi jo dobro ohranili za prihodnje generacije.

Razprava se je ponavljala do leta 2014, ko se je egiptovska zahteva za trenutek ustavila. Da bi razumeli, kaj se je takrat zgodilo, potrebujemo drug lik zgodbe - zlato masko faraona Tutankamona. Avgusta 2014, ko so masko odstranili iz vitrine, ker so morali popraviti osvetlitev, se je brada maske odlomila. Ker so delavci posumili, da je bila škoda precej huda, so na hitro prilepili brado s prvim lepilom, ki so ga imeli pri roki. V nekaj dneh pa so obiskovalci opazili nastalo škodo. Škandal je bil ogromen. Dogodek je sprožil notranjo preiskavo: osem zaposlenih muzeja, med njimi restavratorji in vodilno osebje, je bilo obtoženih hude malomarnosti pri ravnanju z zgodovinskim predmetom. Na predavanju sem izvedel, da so službo izgubili le električarji, ki so delali v vitrini - precej neupravičeno.

Kako popraviti škodo? Je to sploh še mogoče? Izkazalo se je, da obstaja skupina strokovnjakov, ki bi to zmogla. Od kod so prihajali? Iz Berlina, iz muzeja, kjer je tudi Nefretete. Nemški strokovnjaki so škodo popravili s čebeljim voskom in vse je kazalo, da je s tem razprava o vrnitvi dragocene izkopanine zaključena. In res - nekaj let so se egiptovske zahteve utišale.

Zdaj pa je razprava o vrnitvi pomembnih izkopanin, ki so v času kolonializma romale po vsej Evropi, ponovno na mizi. Novi muzej in organizacija za njim sta vrhunska v vseh pogledih ter ustvarjata idealne pogoje za shranjevanje arheoloških znamenitosti. GEM predstavlja novo obdobje egiptovske muzeologije: sodoben muzej s konservatorskimi centri, raziskovalnimi laboratoriji in naprednimi pogoji za ohranjanje artefaktov.

Ali to pomeni, da bodo morali muzeji v Londonu, Parizu in Torinu vrniti vse, kar so si prilastili? To vprašanje bo v prihodnjih letih razvnelo še mnoge razprave.